Beg od doma

Enkrat ljubica, večno ljubica, 1. del

V Sloveniji poznamo kar nekaj skupin za samopomoč. Nekatere delujejo med starejšimi, druge med starši otrok s posebnimi potrebami, tretje pa so nastale zato, da se ženske z različnimi težavami enkrat mesečno zberejo in se o tem, kar jih pesti, pogovorijo med seboj.

Janka se jim je pridružila pred skoraj petimi leti. Na začetku je samo poslušala, potem ko se je malo privadila, je komaj čakala, da pride do besede in vrže iz sebe nakopičene težave in grde spomine.

»Ženske so me lepo sprejele, čeprav se mi je med lastnim izpovedovanjem včasih zdelo, da mi ne verjamejo,« mi je zaupala. Vzela sem si čas in prisluhnila njeni zgodbi, ki včasih res zveni, kot bi se odvijala na meji verjetnega.

»Odraščala sem v zelo povprečni, k pretirani skromnosti nagnjeni družini. Ali nam je tudi v resnici manjkalo denarja, ne vem. Spominjam pa se, da mi je bilo včasih blazno hudo, ko me je mama napodila iz kuhinje z izgovorom, da še kralj ni tako bogat, da bi lahko uresničil vse moje želje. Očim mi je bil bistveno bolj naklonjen kot ona. Več let kasneje, ko sem se spopadala s težavami, mi je vedno pomagal, tudi z denarjem, ne le z nasveti.

Kot 16-letna smrklja sem naivno mislila, da moram, če se hočem rešiti težav in pridiganja, zbežati od doma. Za začetek sem pristala pri teti v Nemčiji. Našla mi je delo v hotelu, kjer sem bila deklica za vse. Plača je bila borna, a ker sem stanovala pri teti, sem lahko nekaj malega prihranila. Zvečer, ko sem padla v posteljo, sem pogosto razmišljala o bedakih, ki so mi doma govorili, da se v Nemčiji cedita med in mleko. Po dveh letih sem se vrnila v Slovenijo in se še ne 18-letna zaposlila v hotelu. Sodelavci so bili prijazni, le moje roke so krasili krvavi žulji.

Žal je bila plača zelo borna. Ko sem plačala stanovanje, mi ni ostalo niti za vložke. Jest sem hodila k teti. Kadar me je videla, da jezno brskam po krožniku, mi je rekla, da bom, lepa kot sem bila, kmalu srečala bogatega moškega, ki mi bo nudil dovolj denarja, da bom živela brez skrbi. Verjetno je tudi upala, da bom nekaj denarja dala tudi njej.

Do prihoda v enega od hotelov na Bledu se za moške sploh nisem zanimala. Družila sem se le s sodelavci, ki so bili praviloma starejši od mene, stric je bil kot kakšna lena krota, saj ga nikoli nisem videla delati, zmeraj je ležal na kavču in drnjohal.

Na Bledu mi je šef strežbe našel sobo kar pri svoji mami. Gospa je bila zelo zabavna. Kadila je kot Turek, tudi viskija se ni branila. Stanovanje je bilo natlačeno z različno šaro, ki bi jo, če bi imela kaj besede, takoj odpeljala na smetišče. Edini prostor, ki je bil kolikor toliko urejen, je bila ogromna knjižnica. In prav tu so mi postavili razmajan divan, ki so ga skrili za leseno, mobilno steno, poslikano z gejšami. Na novoletni zabavi, ki sem se je po svoje bala, saj sem vedela, da bom 24 ur na nogah, sem spoznala Janka. Bil je res čeden, visok študent ekonomije, a na žalost brez denarja. Bila sem ravno prav trčena, da sem ga ubogala, ko me je prosil, naj mu ščitim hrbet, medtem ko je odprl blagajno in si iz nje 'izposodil' predvsem tujo valuto, ki smo jo skrivali v spodnjem predalu. Bilo me je na smrt strah, da ga bodo odkrili, a me je tolažil, da je do zdaj imel še zmeraj srečo.

Sredi februarja je prišla v hotel večja skupina angleških turistov. Kot po navadi me je Janko čakal na terasi, da končam izmeno. Potem sva šla k meni. Stanodajalka je v poznopopoldanskih urah zaradi popitega viskija največkrat že spala. Res sem bila trapa! Nisem vedela, da se je Janko, medtem ko sem šla v kopalnico, sprehajal po hiši in si polnil žepe z njenim nakitom. V predsobi so name že čakali miličniki, Janka pa so imeli vklenjenega na tleh. Bil je ves krvav po obrazu. Na postaji milice so me do polnoči spraševali, kam sem skrila nakit. Potem so le ugotovili, da se mi niti sanja ne, o čem govorijo. Ob enih zjutraj so me postavili pred vrata, še prej pa so mi zagrozili, naj se pazim, kaj bom počela, ker me imajo zdaj v svojih evidencah. Kaj se je zgodilo z Jankom, ne vem, mislim pa, da je šel za nekaj časa sedet, ker ni bilo o njem več ne duha ne sluha. Potovalko s svojimi stvarmi sem našla na hišnem pragu. Solze so mi tekle po licih, ko sem se počasi odpravila proti parkirišču za hotelom. Molila sem, da bo vsaj kakšen avto odklenjen, da bom lahko v njem prespala do jutra. Res je bil.

Ravno sem se prebudila, ko je prišel mimo Stevo, ki je delal v igralnici. Na videz sem ga poznala, kaj ga ne bi, saj je bil zelo lep moški. 'Mala, kaj delaš v tujem avtu?' mi je rekel in nagrbančil čelo. V tistem trenutku me je sesulo, začela sem jokati kot dež. Prijel je potovalko in mi ukazal, naj mu sledim. 'Malo se bova igrala, potem bova pa zaspala,' je zašepetal, ko je zaprl vrata za menoj. Malo se je bal, da naju bodo slišali njegovi kolegi, ki so spali v sosednjih sobah. Tisto dopoldne sem na zelo brutalen in nasilen način izgubila nedolžnost. Vsakokrat, ko je legel name, me je držal za usta, ker se je bal, da bom zaradi bolečin kričala. Ves teden me je imel pod ključem. Zagrozil mi je, da me bo ubil, če bom zbežala. Vsakokrat, ko se je vrnil iz igralnice, je sledilo mučenje. Bil je nenasiten. Kot žival. Nekoč se je vrnil šele enkrat dopoldne. Bil je pijan, saj so sodelavci proslavljali rojstvo sina enega od njih. Zavalil se je na posteljo, vrata pa je pozabil zakleniti … Izpraznila sem mu denarnico, vzela svojo potovalko in zbežala. Vse do Lesc sem tekla. Tam sem se usedla na prvi avtobus in se odpeljala proti Ljubljani. Nič nisem razmišljala: presedla sem se na naslednjega, ki je peljal v Koper. Bila sem prepričana, da me Stevo tam ne bo našel. Denarja sem imela dovolj, več kot tri tisoč nemških mark, vmes je bilo še nekaj tisoč šilingov in več sto tisoč italijanskih lir ...«

(Se nadaljuje)