Kako smo za prvomajske počitnice spali 17 ur v kosu

Seveda ni nič na svetu bolj pomembno kot to, da pred odhodom pomiješ tla in zglancaš kopalnico. Kaj če nam slučajno roparji vlomijo v hišo in opazijo na pipah sledi vodnega kamna? Ne morem vendar dovoliti, da si mislijo, kako nevestna gospodinja sem. Znano je tudi, da prinaša prekletstvo in sedem let nesreče, če pred odhodom ne pobrišeš prahu z nočnih omaric in prstnih odtisov z ogledal.

Nujno je tudi urediti zelenico in sestaviti vrtno garnituro, da se ne bodo sosedje med našo odsotnostjo pogovarjali o tem, kako kramo imamo okoli hiše. Ko smo se tako ob osmih (štiri ure pred budilko) vendarle namenili spat, pa se je prava zabava šele začela.

"Nisem zaspan. Kdaj že gremo? Do koliko moram preštet," je začel pod vplivom potovalne mrzlice težiti prestolonaslednik. Uro in kakih trideset pravljic o Pikiju Jakobu pozneje ni bilo nič drugače. "Niseeem zaspan. Koliko minut še? Ne morem spati," se je drl. In je prišel k nama v posteljo, kjer se je nadvse trudil, da nisva mogla spati niti midva. "Mami, a ti zapojem novo pesmico, ki sem se jo naučil? "Kolkr kapljic, tolko let ..."

"A to ste se učili," vprašam napol v spanju in se sprašujem, ali so vinske napitnice morda obvezen del učnega načrta v štajerskih vrtcih. "Neeee, Anej me je naučil. "Nikola zdaj pa prosim tiho, bomo jutri peli." Dve minuti tišine. "Živijoooo, oj, živijoooooo, oooooj živijoooooo naš svet." Ignoriram. Nadaljeval je s svojo opevalno tehniko (sadovi vrtčevskega pevskega zbora): "Ma-ma-ma-ma-ma-ma-ma-ma-ma-ma ... me-me-me-me-me-me-me-me-me, mi-mi-mi-mi-mi-mi-mi-mi -mi, mo-mo-mo-mo-mo-mo-mo-mo-mo-mo-mo, mu-mu-mu-mu-mu-mu-mu-mu-mu. Mami, poooj z mano. Mami, koliko minut še, pa vstanemo?"

Ob 22.45 (uro in petnajst minut pred budilko) je končno omagal. In z njim tudi midva. Ko nas je ob 00.00 zbudilo vseh sedem budilk v hiši, nisem vedela niti, kdo sem, kaj šele, kam grem. Otroka sem zavila v najmehkejšo odejo in ga nesla v avto, kjer se je zbudil in že začel spraševati po risanki. Uporabila sem vse napol hipnotizerske prijeme, da se je zazibal v spanec. 

Postanek za kavo je postal postanek za spanec

Po dveh urah vožnje proti dunajskemu letališču je Željkić ustavil na počivališču, nastavil budilko za 15 minut in rekel. "Imamo dovolj časa, da še malo spimo." Tako smo žagali na počivališču med utrujenimi tovornjakarji, kar si bom verjetno zapomnila za vse življenje. Namesto pavze za kavo smo si privoščili brzinski spanec. Ko smo prišli do letališča, se je prestolonaslednik po manj kot treh urah spanca zbudil kot rožca, pripravljen na nove avanture.

Res sem hvaležna, da je tako nezahteven in dobrovoljen sopotnik, v nasprotju z mano, ki me je od 15-minutnega spanca v avtu tako močno bolel vrat, da sem se premikala kot robot in v mislih ves čas preklinjala, da sem prestara za tako trpljenje. Medtem ko sva z mojim že sanjala neudobno nadaljevanje spanca na letalu, je prestolonaslednik na ves glas prepeval Jingle Bells, se drl "Oj že prišeeeeel je med nas dobri stari Dedek Mraz" in seveda tudi svoj zadnji hit Kolkor kapljic tolko let. Slednje melodije je, kako pomenljivo, najraje prepeval, medtem ko je lulal. Hm, morda bi to lahko bila dobra reklama za tiste tablete za prostato.

Takoj po vzletu sva z dedcem poskušala zadremati, pri tem pa svoj vrat in hrbet zvila kot presto, da naju je še tri dni vse bolelo. In sanjala o udobnejši hotelski sobi. Samo še malo, pa pristanemo v Franciji. V hotelu nam bodo zagotovo dovolili, da naredimo zgodnji check-in. Videli bodo, kako smo utrujeni, saj niso brez srca. Že večkrat so nam pri tej verigi hotelov brez težav dovolili, da gremo v sobo več ur prej, saj smo redne stranke.

A Francozi so se naredili Francoze. Kaj si sploh mislimo? Do treh popoldne nimajo sobe za nas, lahko pa pri njih odložimo prtljago. In tako smo, dva mesečna starša, ki sta v zadnjih 30 urah po kosih skupaj sestavila za dve uri spanca, in otrok, verjetno naspidiran od utrujenosti, risank in čokoladic, pohajkovali po mestu, obiskovali slaščičarne, jedli pomfri, se nalivali s kavami in sokovi, obiskovali muzeje, skoraj zaspali na gugalnici v parku in ves čas gledali, koliko je ura. Čas pa ni šel nikamor. 

"Še čisto malo, pa se bomo stisnili v postelji in pančkali," sva bolj tolažila sebe kot prestolonaslednika, ki je imel sicer več kot dovolj energije, da je lovil golobe in tečnaril pri vsaki trgovini z igračami in sladkarijami. 

Ko je bila ura tri, smo se naslikali v hotelu, se po hitrem postopku umili in po tem, ko smo v zadnjih 33 urah skupaj spali manj, kot traja počitek v vrtcu, legli v posteljo. Prestolonaslednik je še trikrat ponosno rekel: "Jaz nisem niti malo zaspan," nato pa nas je zmanjkalo, kot da smo padli v komo. In spali do zajtrka naslednjega dne. To je bilo 17 ur neprekinjenega spanca. Nisem slišala partnerjevega medvedjega smrčanja niti čutila podmladkovega divjega brcanja.

Ko smo zjutraj spočiti odprli oči in uradno začeli super dopust, so bile prestolonaslednikove besede: "Juhuuu, danes ne gremo v vrtec!" "Ja, zakaj pa ti ni fajn v vrtcu?" "Zato, ker moramo spati!"

Novo na Metroplay: "Kar naenkrat se liki začnejo obnašati po svoje" | Tadej Golob o pisanju kriminalk