Kljub temu da so v ZDA s končanjem državljanske vojne 19. junija 1865 razglasili konec suženjstva, je bila pot do izenačenja pravic med črnimi in belimi prebivalci te velike države zelo dolga in trnova. Pomemben datum v tem boju predstavlja 1. december 1955, ko temnopolta šivilja Rosa Parks v Montgomeryju v zvezni državi Alabama v avtobusu ni hotela odstopiti svojega sedeža belemu moškemu, zaradi česar so jo zaradi kršitve zakona o rasnem ločevanju aretirali in zaprli. Ta njena gesta je po njeni aretaciji sprožila pravo gibanje za državljanske pravice, ki ga je vodil takrat mladi baptistični duhovnik Martin Luther King mlajši. Med drugim se je zavzemal tudi za takojšnjo izpustitev Parksove iz zapora. Za svoj boj, ki je temeljil na miroljubni strpnosti in med katerim je med drugim dosegel priznanje volilne pravice temnopoltim sodržavljanom in odpravo velikega dela zakonodaje, ki je razmejevala pravice belih in črnih, je bil Martin Luther leta 1964 nagrajen z Nobelovo nagrado za mir. Štiri leta pozneje je padel kot žrtev atentata.
Jednakost v Ameriki.
V pokrajini New Orleans je izšel nedavno zakon, po katerem morajo imeti vsi oni vlaki, ki vozijo skozi ulice, za zamorce posebne oddelke. V drugih pokrajinah se je že leta 1889. zaukazalo raznim železniškim družbam, da morajo v svojih vlakih napraviti za uboge črnce posebne prostore, in sicer za ženske druge, za moške druge. Ta razlika je posledica one mržnje, ki jo gojijo Amerikanci, posebno oni iz južnih pokrajin, proti črncem, katerih se ogibljejo kot nižje rase. Amerikanska svoboda in jednakost velja pač samo za bele Amerikance. Če bodo še nadalje tako postopali, ne bo zamorsko vprašanje nikdar povoljno rešeno.
Slovenski list, 6. junija 1903
V obrambni industriji nočejo črncev
National Urban League je organizacija, čije glavni namen je preskrbeti delo in zaslužek temnopoltnemu prebivalstvu v Združenih državah. Ker je vojna industrija v polnem razmahu, so voditelji organizacije prepričani, da se jim zdaj nudi najlepša prilika za vresničitev tozadevnih načrtov. Toda bili so razočarani. Zamorcem bo le težko ali pa sploh nemogoče dobiti delo v tovarnah, ki izvršujejo vladna naročila.
Zastopniki National Urban League so preizkusili svoj vpliv v značilnem ameriškem industrijalnem mestu – Kansas City.
Vprašali so 54 industrijalcev, kako bi bilo z zaposlitvijo črncev. Le pri enajstih so imeli nekaj sreče, toda še ti so zaposlili črnce samo kot janitorje, čuvaje ali navadne delavce. Drugi so se izgovarjali: – Belopolti delavci nočejo delati s črnci. (…) Ne izplača se jih najemati, ker bi bilo treba zanje zgraditi posebna stranišča. (…)
Glas naroda, 30. decembra 1940
Konkretni podatki o diskriminaciji črnskega človeka
Johnson se je tudi ob tragediji, ki je zadela ameriške črnce, kar dobro izvlekel, seveda v javnem mnenju tistih množic, ki so pod vplivom »objektivnih« in »neodvisnih« časopisov in drugih sredstev za formiranje javnega mnenja, predvsem pri nas. Ostro je obsodil belega rasista, ki je umoril Kinga, kot tudi črnce, ki da so se ob tem predali plenjenju in požiganju, hkrati pa je pozval vse »dobro misleče ljudi« k miru in redu. Skratka, postavil se je za razsodnika med belimi rasisti in njihovimi črnskimi žrtvami. Še več: na naglo je dal izglasovati zakon, ki prepoveduje plemensko diskriminacijo glede stanovanj in stanovanjske gradnje. Seveda s tem, da smo omenili Johnsona, ne mislimo le njega osebno, pač pa vso sedanjo ameriško administracijo in tiste kroge, ki nad administracijo »bedijo«. Na Johnsona pa smo zvalili precejšen del krivde iz enostavnega razloga, ker je kmalu po umoru Kennedyja zagotavljal, da bo izpeljal do konca ves Kennedyjev program, še posebej zakone o plemenski diskriminaciji. Toda od teh obljub ni bilo nič vse do umora Kinga in ustreznega upora črnskih množic v ZDA. (…)
Preveč zapleten je ves ta problem, da bi ga mogli tako na kratko obdelati in tudi slika, ki smo jo pravkar prikazali, se bo morda komu zdela preveč »črno-belo« slikana. To velja le na videz, kajti podatki ki jih bomo navedli, so dovolj zgovorni.
V ZDA živi 23 milijonov črncev, ki v večji ali manjši meri vsi doživljajo zelo ostro diskriminacijo. Ne bomo navajali samo konkretnih podatkov, ki jih je na pretek, pač pa nekaj citatov dovolj kvalificiranih ljudi. Pokojni predsednik ZDA Kennedy je 1963. leta rekel:
»Črni otrok, ki se danes rodi v Ameriki, ima približno polovico možnosti, da konča gimnazijo od možnosti, ki jih ima belopolti otrok v istem kraju. Črnski otrok ima le tretjino možnosti, da konča univerzo, seveda v primerjavi z belopoltim vrstnikom, črnski otrok pa ima dvakrat več možnosti, da se vpiše v seznam brezposelnih in le sedmi del (v primerjavi z belopoltim) možnosti, da bo zaslužil 10 000 dolarjev na leto. Zato pa je vedno gotov, da bo njegovo življenje za sedem let krajše, kot bo življenje belopoltega vrstnika.« (…)
V tako imenovanem Kernerjevem poročilu, ki je bilo sestavljeno po Johnsonovem naročilu, med drugim beremo:
»Polnih 20 odst. črnskega prebivalstva v velikih mestih živi v bednih razmerah sramotnega siromaštva. Pomanjkanje dela je ključni problem. Povprečni dohodek črncev je še vedno za 40 odst. nižji od dohodka belcev. Brezposelnost pa je za 100 odst. višja in to na vseh področjih dejavnosti. Nič manj resen ni problem tehnološke deklasacije črncev. Pretežna večina črnskih delovnih moči dobi namreč zaposlitev le na najnižjih položajih delavske hierarhije in prejema najnižje mezde. Le vsak peti črnec sme upati, da bo dobil mesto uradnika, medtem ko more vsak drugi belopolti državljan računati z uradniško službo. Dejstvo je tudi, da dve tretjini črnskih družin ima letni dohodek izpod 3000 dolarjev. (…)
V Kernerjevem poročilu med drugim beremo naslednje:
»Dve tretjini stanovanj v mestnih središčih, v katerih živijo črnci, je praktično za stanovanje neuporabnih … V 30 letih so iz državnih sredstev zgradili 800.000 stanovanj ljudskega značaja ... deset milijonov pa gosposkih stanovanj. Toda niti tistih 800.000 stanovanj ljudskega značaja niso dali črncem.«
Primorski dnevnik, 16. aprila 1968
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib