Zapuščina Bešiča Loredana

Kako se bo nakopičenih težav in dolgih čakalnih dob lotila nova ministrica za zdravje?

Primož Cirman / Tomaž Modic
24. 11. 2023, 17.10
Deli članek:

Medtem ko statistike kažejo, da se čakalne vrste še vedno daljšajo, ministrstvo za zdravje spreminja načrte za njihovo krajšanje. Kaj dokazuje, da je bil interventni zakon Danijela Bešiča Loredana zgrešena odločitev? In kako bo njegovo zapuščino »čistila« naslednica Valentina Prevolnik Rupel?

Sa.R.
Aktualna ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel se je reševanja problema čakalnih vrst lotila drugače kot njen predhodnik.

Ko je Valentina Prevolnik Rupel pred mesecem dni prevzela položaj ministrice za zdravje, je napovedala, da bo med njenimi glavnimi nalogami skrajševanje čakalnih dob in zmanjšanje števila čakajočih. Toda pri tem bo morala opraviti tudi z zapuščino predhodnika Danijela Bešiča Loredana. Čakalne vrste so se namreč v zadnjem letu še podaljšale, medtem ko so v istem času zasebne ambulante na nekaterih področjih zdravstva ustvarile rekordne prihodke in dobičke.

Najnovejši podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) kažejo:

– da je v naboru 25 zdravstvenih storitev za prvi pregled 1. oktobra 2023 čakalo 131.979 oseb, kar pomeni 217 oziroma 0,2 odstotka več kot prvi dan septembra. Pred letom dni je na prvi pregled čakalo 109.646 oseb.

– da praktično ni storitve, kjer bi se število čakajočih zmanjšalo oziroma bi se skrajšala čakalna doba. Poleg ortopedskih, dermatoloških in kardioloških pregledov so razmere zelo slabe tudi pri oromaksilofacialnih, nevroloških, revmatoloških in uroloških prvih pregledih.

– da nad dopustno čakalno dobo za prvi pregled čaka 74.589 oseb. Pred letom dni jih je bilo 57.096.

– da na 379 izbranih zdravstvenih storitev čaka 157.492 oseb. Oktobra lani jih je bilo »le« 7000 manj, in sicer 150.923.

– da se je pri naboru terapevtsko-diagnostičnih storitev bistveno povečalo število čakajočih nad dopustno dolgo čakalno dobo. Pred letom dni jih je bilo 45.146, zdaj pa jih je že 62.791.

– da je pri večini storitev mogoče opaziti velike razlike med zdravstvenimi ustanovami po državah.

Vse več čakajočih, zasebne ambulante polne

Na prvi pregled pri ortopedu, dermatologu ali kardiologu, kar pomeni prvi korak pri zdravljenju, je v začetku oktobra letos čakalo že 66.519 ljudi. To je skoraj 11.000 oziroma 19 odstotkov več kot 12 mesecev pred tem. Drastično se je podaljšalo tudi čakanje nanje. Najslabše razmere vladajo pri dermatoloških pregledih. Tam je »le« dobrih tri tisoč več čakajočih, a ti pridejo na vrsto bistveno pozneje kot prej. Povprečna čakalna doba pri stopnji nujnosti »zelo hitro« se je tako več kot podvojila, na 130 dni, pri stopnji nujnosti »redno« pa je bilo treba namesto 220 dni čakati 312 dni, torej že skoraj leto dni. V istem času zasebne dermatološke ambulante dosegajo rekordne prihodke in dobičke. Ne samo, da zaradi (pre)dolgih čakalnih dob opravljajo vse več samoplačniških pregledov, opaziti je mogoče tudi drastično povečanje števila pregledov na koncesijo. Njihovo število se je pri zasebnikih povečalo celo za več kot pri javnih zdravstvenih ustanovah, ki imajo sicer zaposlenih več zdravnikov specialistov. Podobno je pri številnih drugih prvih pregledih in tudi terapevtsko-diagnostičnih storitvah, kjer se število čakajočih, kot rečeno, ne zmanjšuje. Nasprotno, dosega celo najvišje številke doslej.

Primož Lavre
Interventni zakon ni reševal osnovnega problema, ki je v zadnjih letih pripeljal do rekordno dolgih čakalnih dob v zdravstvu.

Interventni zakon je bil zgrešena poteza

Gre za končni dokaz, da je bil interventni zakon, s katerim se je nekdanji minister za zdravje Danijel Bešič Loredan lotil skrajševanja čakalnih dob, verjetno najbolj zgrešena poteza v mandatu sedanje vlade. S »stresnim testom«, kot ga je označil nekdanji minister, je namreč zdravstvu enostavno namenil ogromne količine dodatnega denarja z razlago, da je to vse, kar sistemu manjka. Temeljil je na prepričanju, da bodo zdravniki v javnih bolnišnicah ob boljšem plačilu pripravljeni delati več in poleg rednih obveznosti še odpravili zaostanke.

Rezultat je bil interventni zakon, ki ga je vlada sprejela lani poleti, zanj pa namenila pol milijarde evrov. »Ključno pri tem zakonu je, da bodo 16 mesecev (od začetka veljavnosti zakona, op. a.) plačane vse zdravstvene storitve. Kolikor se bo delalo, toliko bo plačano,« je govoril nekdanji minister. Toda izkazalo se je, da je Bešič Loredan zgolj še spodbudil selitev najbolj donosnih storitev iz dodatnega programa v zasebne klinike, kjer delajo tudi zdravniki iz javnih bolnišnic. Javne izvajalce je pri dodatnem financiranju izenačil s koncesionarji, pri čemer prvim ni omogočil dodatnega nagrajevanja zaposlenih, ki sodelujejo v programu. Zdravniki iz javnega zdravstva so hitro ugotovili, da se jim dodatno delo bolj izplača opravljati pri zasebnih koncesionarjih.

Ponekod čakajo nekaj tednov, drugod več kot leto dni

Interventni zakon tako ni reševal osnovnega problema, ki je v zadnjih letih pripeljal do rekordno dolgih čakalnih dob – da se nekateri posegi, operacije in pregledi izplačajo manj kot drugi, zato se jih tako javni zavodi kot zasebniki izogibajo. Prav tako je zanemarjal dejstvo, da so na področju čakalnih vrst velikanske razlike med bolnišnicami oziroma zdravstvenimi zavodi:

– Tako je na operacijo nožnega palca (hallux), na katero čaka 3000 ljudi, v novomeški bolnišnici treba čakati skoraj štiri leta, v novogoriški bolnišnici pa je mogoče priti na poseg takoj.

– Za endoprotezo kolena, na katero čaka 8000 ljudi, je čakalna doba v kliniki Arbor mea le 39 dni, v novomeški bolnišnici pa več kot 2000 dni.

– Za operacijo kile ali žolčnih kamnov, za katero stoji v vrsti na tisoče ljudi, je čakalna doba v Kirurškem sanatoriju Rožna dolina le 15 dni, v mariborski in celjski bolnišnici pa krepko več kot leto dni.

Za drugačen pristop se je očitno odločila ministrica Prevolnik Rupel. V začetku tedna se je sestala z direktorji zdravstvenih domov, bolnišnic in klinik, predstavila pa jim je protokol za urejanje čakalnih seznamov. Najprej se bodo na ministrstvu osredotočili na termine, na katere bolniki sploh ne pridejo. Ugotovili so, da je takih v povprečju kar 20 odstotkov. »Če bi te termine nekako bolj zapolnili, bi se zagotovo dvignila produktivnost oziroma bi se lahko tudi čakalne dobe posledično skrajšale,« je prepričana ministrica.

NIJZ
Povprečna čakalna doba na dan 1. 10. 2023, za prve preglede pri stopnji nujnosti zelo hitro

Kako bo problem reševala nova ministrica 

Na ministrstvu so sprejeli protokol, ki zajema vse od vstopne točke naročanja do opravičila, če nekdo ne pride na termin, ki ga ima rezerviranega. Za neudeležbo sicer ne predvidevajo sankcij. »Za zdaj predvidevamo bolj izobraževanje in ozaveščanje pacientov,« je dejala ministrica.

Toda po naših informacijah so pri čakalnih seznamih tudi druge težave. Veliko naj bi bilo podvajanja terminov, pri čemer se velikokrat po že opravljenem zdravljenju dvojni termini ne brišejo. To bi bilo mogoče urediti šele s prenovo oziroma združevanjem informacijskih sistemov v zdravstvu.

Podobno je že pred časom ugotavljal Dorijan Marušič, podpredsednik vladnega strateškega sveta, ki zdaj velja za glavnega svetovalca ministrice. Prepričan je namreč, da bo treba znotraj storitev najprej ločiti razloge čakanja.

»Sezname čakajočih moramo ločiti na tiste, ki čakajo dopustno, in na tiste, ki čakajo nedopustno. Nedopustno čakajoči imajo kratene ustavne in zakonske pravice, teh se je treba lotiti prioritetno, morda opraviti tudi analizo in ugotoviti, ali pride do izgube življenj med čakanjem na te storitve, in to je eden od kriterijev, ki bi moral predstavljati uvrstitev na prioritetni seznam,« je julija letos izjavil Marušič, sicer nekdanji minister za zdravje v vladi Boruta Pahorja.

NIJZ
Povprečna čakalna doba 1. 10. 2023 za 20 terapevtsko-diagnostičnih storitev, z najdaljšo čakalno dobo pri stopnji nujnosti zelo hitro

NIJZ
Skupno število čakajočih na dan 1. 10. 2023, glede na stopnjo nujnosti