Navodila za mirno življenje: likanje NI obvezno in vikendi NISO rezervirani za pospravljanje

Seveda nisem ne prva ne zadnja ženska, ki se, ko bi lahko končno v miru dala vse štiri od sebe, medtem ko dejansko sliši svoje lastne misli, nameni v boj proti prahu, vodnemu kamnu in trdovratnim madežem. Sobote so pač namenjene čiščenju. To je dediščina naših prednic ali po domače: tretja mamina zapoved. Takoj za tistima dvema, da je treba iti k zdravniku v belih spodnjicah ter z nenalakiranimi in pristriženimi nohti na nogah.

Leta sem živela v prepričanju, da me bodo pustili umreti na pragu urgence, če se bom privlekla do njih v rdečih 'gatah'. Nima veze, če se ti razlije slepič, dokler ne oblečeš belih gatk in postrižeš nohtov, ni obravnave. Tako sem tudi leta živela v prepričanju, da je najbolj normalno na svetu, če v soboto zjutraj vstaneš in začneš takoj po zajtrku glancat pipe v kopalnici, da se bodo svetile, ko bodo prišli v nedeljo obiski. Nato s staro zobno ščetko še drgneš fuge, da ne bi teta med umivanjem rok pred narezkom slučajno ugotovila, da zanjo nismo sterilno razkužili ploščic.

V resnici se obiski najverjetneje nikoli niso radovali nad razkuženo in zglancano kopalnico, saj smo pipe zmočili z vodo, da so se na njih poznale pike vodnega kamna že manj kot uro po čistilni akciji. Danes tudi resno dvomim, da imajo obiski, medtem ko opravljajo o naših nedosledno razkuženih sanitarijah osnovne fiziološke potrebe, dejansko čas analizirati natančnost našega čiščenja. Sploh ker v tem času raje na telefonu preverjajo zadnje morske objave sošolke Anice s Facebooka ali na Instagramu firbcajo, kaj je jedla soseda Mojca za kosilo.

Sobote dišijo po vimu in varikini

Sobotni dopoldnevi otrok, rojenih v socializmu, so bili zaznamovani z vonjem po vimu in varikini. Moj življenjski sopotnik, sicer ustanovitelj kluba sovražnikov sobotnega čiščenja, pravi, da ob sobotah ne bo pospravljal, saj ima travme iz otroštva. Tudi pri njih doma se je namreč sobota začela z brisanjem prahu s temnorjavih polic socialistične omare, na katerih je bilo na desetine belih kvačkanih prtičkov, keramičnih figuric in preostalih lovilcev prahu brez vsakršne funkcije. Zdaj pa dvigni enega po enega, ga zglancaj in pobriši prašno kraljestvo pod njim.

Še bolj nesmiselno početje je bilo česanje resic tepiha. Ste kdaj slišali za kaj takega? Moja mama je. Zato sva z bratom nemalokrat dobila v roke vsak svoj glavnik in česala resice ob straneh tepiha. Tiste resice, ki si jih 'zmrdal' še isto sekundo, ko si stopil na tepih, kar se je tudi zgodilo, in to že nekaj minut po angažiranem razčesavanju. Potem je bilo tu še glancanje pip, kljuk, listov fikusa in še kaj. Pa pretepanje ubogih tepihov tako močno, da bi se sosedje lahko še prehladili od prepiha. Ja, sobotni dopoldnevi so bili rezervirani za generalno čiščenje, ki mi je šlo vedno na živce in sem se mu poskušala izogniti. Dokler nisem šla živet na svoje. Takrat sem vedela, da moram. Ker če ne bom jaz, ne bo nihče drug. 

Pridejo obiski ali sanitarna inšpekcija?

Še danes ne vem, zakaj smo (nekatere ženske) sprogramirane tako, da je treba pred obiski razkužiti hišo, kot da pride sanitarna inšpekcija. Še bolj kot takrat, ko se je v študentskem domu dejansko najavila inšpekcija, ki je preverila celo, ali smo razkužili območje okoli koša za smeti. Pred obiski (sploh če pride tašča) drgnemo, kot da je naša kuhinja operacijska dvorana.

Celo dopoldne sesamo, glancamo te presnete fronte bele kuhinje visokega sijaja, drgnemo ostanke vodnega kamna in zemljo iz fug na stopnišču. Vse zato, da bomo lahko obiskom, ko jih bomo utrujene pričakale na vratih, hitele pojasnjevati, da se opravičujemo, ker je malo razmetano, saj ni bilo časa. Hujše od te lažnive floskule je samo še to, ko dedec, ki je, medtem ko smo pospravljale, v trgovini trikrat predolgo nakupoval hrano in pijačo, reče obiskom: "Kar pridite naprej. Pa ne se sezuvat!" Takrat me ima, da bi tla obrisala kar z njim.

Konec je obveznega sobotnega čiščenja!

Da se ne razumemo narobe, vzdrževanje reda in določena raven higienskih standardov sta seveda nujna za kakovostno bivanje. Tistih 10 minut, ko je stanovanje kot iz kataloga, resda čutimo zadovoljstvo, morda celo lažni občutek, da v našem življenju vlada red.  A ni nam treba žrtvovati prostega časa in zasluženega lenarjenja. Žal mi je vsake proste sobote, ki sem jo preživela na kolenih z gumijastimi rokavicami na rokah, medtem ko je zunaj sijalo sonce. Zato se zadnje čase trudim, da pospravljam sproti in da raje stisnem med tednom. Čas je, da prekinem tradicijo, ki se je prenašala iz roda v rod. Čas je, da prekršim mamino zapoved sobotnega čiščenja.

In zdaj resnica, ki sem jo odkrila: vsaka bitka s hišnim prahom je vnaprej izgubljena. Ne glede na to, s katero čudežno krpo in čistilom poskušaš eliminirati hudiča, že čez nekaj minut se bo vrnil. V tej vojni prah vedno zmaga in čas je, da priznaš poraz.

Likanje ni nujno. Pa ne samo to, včasih je celo popolnoma nepotrebno. Zakaj bi človek perilo opral, posušil, zlikal, zložil in pred oblačenjem ponovno zlikal, ker se je vmes že zmečkalo? Že leta zlikam, preden oblečem. Če sploh.

Nepostlana postelja pomeni, da v tem domu ljudje spijo, ena nepomita skodelica pa, da si privoščijo kavo. Obiske, ki pridejo k vam preverjat, kako pospravljeno imate, lahko naslednjič raje povabite na druženje v čakalnico zdravstvenega doma. Predvsem pa ...  Prah, umazano perilo in fleki na ploščicah lahko počakajo, medtem ko sonce zahaja in otrok raste. "In resno dvomim, da je komu na smrtni postelji žal, ker je imel na steklih preveč prstnih odtisov in ker ni pogosteje čistil kopalnice," je rekla, vrgla čudežno krpo na polico, obula teniske in tekla v sončen dan.