Moj ata je avtomehanik stare šole in kot takšen vreden zlata. To vedo vsi okoliški kmetje, ki vozijo traktorje iz sedemdesetih in priključke iz osemdesetih, znanci in neznanci, ki ob sobotah za hobi sabljajo z nitnimi in dirkajo z vrtnimi kosilnicami, predvsem pa to, da je moj ata neprecenljiv, vemo družinski člani od blizu in daleč, ko se nam pokvarijo avto, moped, motorna žaga ali celo pralni stroj. Kdor odrašča z avtomehanikom stare šole, ve, da na svetu ni hujšega stavka od: »Na rezervni del boste morali pa še malo počakati.« E, rezervni del! Koliko kletvic, koliko prečutih noči. Otroci avtomehanikov stare šole trgovine s takšno ali drugačno mehanizacijo ocenjujemo po času, ki ga potrebujejo, da rezervne dele naročijo in jih dostavijo strankam. Družinska deformacija, skratka, a vendar je pravica do popravila, pravica do kakovostnega, cenovno dostopnega in časovno učinkovitega rezervnega dela v kapitalistični ureditvi sveta tisti temelj, na katerem se postavlja ali podira življenja vredna družba.
Družba, ki se meni osebno zdi vredna bivanja in veselja, spominja na nedeljski bolšjak na Teznem v Mariboru. Tudi za to imam več izrazito osebnih razlogov, da ne re...