Minulo soboto dopoldne je na Prešernovem trgu potekal Pohod za življenje oziroma druženje nasprotnikov splava. Abortus, splav ali umetna prekinitev nosečnosti je bila od leta 1929 deloma zagotovljena pravica že v Kraljevini Jugoslaviji, v socialistični Jugoslaviji pa je bila pravica zagotovljena z ustavo in v najširši meri. V slovenski ustavi splav omogoča 55. člen, ki pravi: »Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.«
Pohod za življenje je ameriška domislica iz leta 1974, v Sloveniji pa je bil prvi oktobra 2014. Slovenski nasprotniki splava so nato mirovali do leta 2020, od takrat pa se shajajo vsako leto. Lani je posadka našega časopisa zabeležila fizični obračun med zagovorniki pravice do splava in nasprotniki abortusa, letos pa se je zaiskrilo minuli ponedeljek, ko so člani Pohoda za življenje v parku Zvezda postavili instalacijo iz zastavic, ki jo je skupina aktivistk protestno podrla. Ta dogodek je posegel celo v dinamiko odnosa med vodilnima državnima avtoritetama, torej predsednikom vlade Robertom Golobom in predsednico države Natašo Pirc Musar. Prvi je odstranjevanje zastavic podprl, druga pa ne.
Tudi za sobotno dopoldne je bilo napovedano soočenje dveh zborovanj. Pohoda in protishoda, ki pa je bil v strateškem smislu obhod. Skupina protishoda je svoje nestrinjanje z razmišljanjem sodržavljanov, ki se jim zdi, da imajo pravico nekomu preprečiti možnost, da se sam odloči, kaj bi in kaj ne bi sam s seboj, izrazila na tak način, da je zbrane na Prešernovem trgu obhodila ob vzklikanju parol, kot je: »Moje telo, moja izbira!« Ali nemara najzabavnejša: »Za ribe, ptice, za svobodne maternice!« Na dostopih do trga so na široko drug ob drugem stali moški v rumenih jopičih, za njimi pa v podobni vrsti še policisti. Do neposrednih stikov med stranema ni prihajalo.
Geslo, ki so ga ponavljali udeleženci Pohoda za življenje, je bilo: »Mi smo krik, glas nerojenih otrok!« Da bi izvedeli, kdo je bil govorec za besedami »Me slišiš, mama, za golo življenje te prosim, me slišiš, mama, živel bi rad, to te prosim«, smo se obrnili na mladenko pri stojnici s promocijskim blagom, ki je bila kasneje z vrstnicami v prvi vrsti med pohodniki za življenje. »Vinko Cankar,« je odgovorila mlada prolife aktivistka Petra. Nekdanji basist Čukov. Poprosili smo jo še za odgovor na vprašanje, zakaj nekomu preprečiti možnost, da se lahko odloči za abortus. »Naša usmeritev trenutno ni toliko, da bi preprečevali splav. Seveda je pa to glavni cilj. Hkrati je naš cilj, da bi se ljudje bolj zavedali, da je vsak otrok, tudi preden se rodi, dejansko človek in da mu je treba dati priložnost, ne glede na to, ali je zaželen ali ni zaželen. Da bi prišlo človeštvo do te točke, da bi postal v kolektivni zavesti ljudi splav tako moralno nesprejemljiv, kot danes za takšno velja suženjstvo,« je dejala Petra.
Sledili so krožni sprehod pohodnikov do Slovenske, spust do Ljubljanice in vrnitev na Prešernov trg. Protishod, ki so ga večinoma sestavljale mlajše ženske, medtem ko je bil pohod spolno in generacijsko pestrejši, se je po približno polurnem delovanju razšel. A ko je bilo videti, da bo šel pohod mimo kavarne Pritličje, je bilo jasno, da tudi protishod še ni rekel zadnje. Pričakovanje je upravičilo poudarjeno glasno štirikratno zaporedno predvajanje skladbe tria Sestre Lahko ti podarim samo ljubezen.
