Milijoni, brez sreče in ljubezni

»Nekje sem brala, da je lepa beseda, namenjena sočloveku, poleg poljubljanja tisti način medsebojne izmenjave, ki nas najbolj osreči,« je dejala Marija Olip, ravnateljica Višje šole za gospodarske poklice v Šentpetru v Rožu na letošnji sklepni prireditvi govorniškega natečaja, ki sta ga leta 1989 prvič organizirala Narodni svet koroških Slovencev in Krščanska kulturna zveza iz Celovca. Natečaj spodbuja mlade k javnemu nastopanju in pisanju in predstavljanju svojih kritičnih misli, k iskanju pravih besed v pravem času.

Letos so se za to odločili Dana Gregorič in Maks Rozman z Zvezne gimnazije za Slovence, Mojca Prosen in Anna Voronina z Višje šole za gospodarske poklice in Lea Globočnik ter Urh Sušnik z Dvojezične trgovske akademije. Žirija, v kateri so bili Vincenc Gotthardt, Sara Pan, Jurij Perč, Marina Piko - Rustia, Nadja Volavšek - Kurasch in Miha Vrbinc kot njen predsednik je prvo nagrado podelila dijaku sedmega letnika Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu Maksu Rozmanu iz Grahovš v Lomu nad Tržičem. Maks se je po zgledu svojega starejšega brata in njegovih dobrih izkušenj odločil za šolanje v Celovcu. Zmagovalec je v eseju z naslovom Postani karkoli na svetu razmišljal o življenjskih in poklicnih odločitvah mladih in pogosto tudi o nerealnih predstavah.

Zmagovalca Maksa Rozmana je doletela čast, da je lahko govor povedal pred izbranim občinstvom na podelitvi Tischlerjeve nagrade v Celovcu. »Imel sem to srečo, da sem se v sklopu svojega referata pri psihologiji ukvarjal z osebnimi cilji in motivacijo posameznikov. Ko sem spraševal 13- in 14-letnike, sem ugotovil, da nas čaka generacija milijonarjev, vplivnežev in profesionalnih nogometašev … Po eni strani je skrb vzbujajoče, po drugi pa zanimivo, ker od približno 30 otrok niti eden ni v ospredje postavil želje po sreči, veselju, ljubezni, biti ljubljen, biti zaljubljen. Tako se ženemo za materialnimi dobrinami, da pozabimo, da nismo nekakšni stroji, ki čutimo in živimo! Pogosto oseba, ki poskuša doseči kaj nemogočega, propade. To nas mora skrbeti,« je govorec spomnil na misel Friedricha Nietzscheja.