Še bolj nazaj v zgodovino pa nas popeljeta besedi s križcem stroge prepovedi. Za tuširanje je namreč potreben močan dotok tople vode, torej vodovod in gretje vode, navadno električno. Napeljava vode v večstanovanjske hiše je bila v začetku zapletena, tako da je vsako nadstropje dobilo eno stranišče in eno vodovodno pipo z izlivom. Tak standard je v nemščini dobil ironično ime »voda v Indiji« (po formuli »jenseits des Ganges«, »onstran hodnika« = Gang).
Slovenska beseda »tuš« sloni na nemški Dusche, ki je prevzeta iz francoske douche, ta pa iz italijanske doccia; pomen »tuš« je v obeh romanskih jezikih vzporeden s pomenom »raka, mlinski žleb« in s tem spominja, da so se pred iznajdbo tuša »tuširali« pod speljanim vodnim curkom. Italijanska beseda izhaja iz latinske ductio – »napeljava«. Nemško-slovenski slovar iz leta 1860, ki ga je pripravil Matej Cigale, pojma »tuš« še ne pozna! Beseda »prha« je kasnejša tvorjenka, morda pod vplivom hrvaščine, kjer so iz glagola »svršiti« izpeljali besedo »svrha« s pomenom »končni cilj«. Ker pa si v slovenščini »pršitev« predstavljamo v obliki spreja in ne tuša, je tvorjenka tudi pomensko dvomljiva. In zraven imamo še »prhati« – »spuščati določen zvok«, česar zagotovo ni, če »se prhamo«, in tudi nič ne »prhni« ob tem.
Besedo »banja« ima Cigale v dveh oblikah: kot »banja« iz Vodnikovega nabora in kot »bana« iz Potočnika. In res, naša »banja« ima dva izvora: z j prek italijanskega bagno iz latinskega »balneum«, »kopel«, in brez j prek nemškega Wanne iz latinskega »vannus«, »kad za otresanje rastlin« (lanu, konoplje itn.). Namesto banje so nam ponudili kad, točno bi bilo seveda samo »kopalna kad«. Pa bi kopali otročka v »kopalni kadički«, če ga lahko v »banjici«?
Prav ima dr. Stabej: veselo v banjo oziroma pod tuš.
Božidar Debenjak, Ljubljana
