V zadnjem hipu: Velika planina v vijoličastem

Četudi so morda narcise na Golici bolj znane po tem, da se zaradi njih v času cvetenja na gori tre ljudi, so jim po priljubljenosti tik za petami žafrani, ki so v prvih dveh tednih aprila na Veliko planino privabili številne obiskovalce. Cvetenje je, tako kot visoke temperature, prehitevalo.

Že v marcu je bilo mogoče na facebooku zaslediti prve fotografije žafranov, pa čeprav so spletne kamere na Veliki planini še vedno kazale snežne zaplate. Prvi žafrani res pokukajo na plan takoj, ko sneg spomladi začne kopneti, so povedali pri družbi Velika planina, kjer so tudi sami na začetku aprila razglasili: »Mala planina je že odeta v vijoličaste barve žafrana in vabi na potep med pastirske stanove.«

Kot so potrdili, so bili letos res zgodnji. V zadnjih letih so cveteli med prvomajskimi prazniki, in ker so takrat počitnice, se je obisk lepo porazdelil med prostimi dnevi. Letos je bilo cvetenje najbolj bujno ravno na prvi sončen in topel konec tedna v aprilu, so povedali. Cvetenje žafranov običajno traja od deset do štirinajst dni, zato bodo predvidoma te dni počasi odcveteli – oziroma jih je spet prekrila snežna odeja.

Minuli konec tedna je bil tako skoraj skrajni čas, da si ogledamo žafrane v polnem razcvetu. Veliko planino, kjer se srečata čudovita narava s pogledi na Kamniško-Savinjske Alpe ter kulturna dediščina in tradicija pašništva, sem tako prvič doživela odeto v vijoličaste barve. In drugič doslej mi ni bilo treba paziti, da ne stopim v kravjak. Pašniki se namreč vijoličasto obarvajo, še preden se na planino preselijo pastirji in živina.

Fotogenični prizori

Vijoličasta barva ustvari pomladno kuliso, ki je precej fotogenična, zato privablja mnoge fotografe, a tudi druge skupine ljudi, tako tuje kot domače obiskovalce, družine, ki uživajo v lepotah narave, in seveda ljubitelje cvetja, ki občudujejo ta enkratni dogodek, so našteli pri družbi Velika planina. In res so se med obiskovalci poleg prevladujoče slovenščine slišale tudi hrvaščina, italijanščina, angleščina …

Zaradi pomladnega pojava in lepega vremena smo bili pripravljeni na to, da ne bomo sami. Na pot skozi Mozirje, Nazarje, Gornji Grad in naposled proti parkirišču na Kranjskem Raku smo krenili zgodaj. Že po zasedenosti parkirišča (parkiranje za osebni avtomobil stane deset evrov) smo lahko sklepali, da so žafrani privabili tudi druge obiskovalce. Hoja po pešpoti, primerni tudi za družine in otroke, je bila za pohodnike, sicer vajene večjih naklonov, kvečjemu prijeten sprehod. Pomladne barve, visoke temperature in skupine otrok so ustvarjale občutek, kot da smo sredi poletnih počitnic.

Najbolj priljubljena pot do Velike planine je iz doline Kamniške Bistrice, od koder se je mogoče dvigniti z nihalko in novo šestsedežnico. A kot so predlagali pri družbi Velika planina, je zanimiv tudi obisk z druge strani, torej s parkirišč Rakove ravni in Ušivec. »Obiskovalcem svetujemo, da se v planine odpravijo takrat, ko je drugih obiskovalcev najmanj, tedaj je doživljanje planine najbolj pristno. Najmanj obiskovalcev je med tednom, največ pa ob vikendih, zlasti julija in avgusta.«

Cvetenje žafranov sicer sovpada z začetkom turistične sezone, čeprav je Velika Planina priljubljena vse leto. Ljudje prihajajo občudovat naravne lepote, obiskujejo številne pohodniške poti, pozimi se odpravijo na zimsko smuko, sankanje, krpljanje, turno smučanje, poleti pa obiščejo pastirsko naselje s tradicionalnimi kočami, kjer v tem letnem času lahko okusijo tudi domače izdelke, sir, skuto, kislo mleko ...

Vrhunec je poleti

Z nihalko obišče planino okoli 75.000 obiskovalcev na leto, pri čemer je vrhunec v poletnih mesecih, ko jo naselijo pastirji s čredami krav. Velika planina je namreč eno zadnjih še delujočih pastirskih naselij v evropskem visokogorju, pastirsko naselje pa je zakladnica kulturne dediščine. Zanimiva so pastirska oblačila, njihova prebivališča (bajte), duhovno življenje, bajke, pripovedke, orodja in izdelki. Vse to lahko obiskovalci odkrivajo, če se odpravijo po označeni informativni poti Po stopinjah pastirjev. Imajo tudi muzej – gre za majhno in menda edino še originalno hiško, v kateri so še pripomočki iz tistih časov.

Na Mali planini, kjer so žafrani rasli bolj zgodaj, se je videlo, da se njihov čas izteka, medtem ko smo na Veliki planini, v okolici kapelice, še našli kar nekaj lepih vijoličastih livad. Na spletni strani obiskovalce pozivajo, naj spoštujejo naravo, odnesejo smeti s seboj v dolino, ne trgajo alpskega cvetja ter za pohodništvo uporabljajo izključno utrjene poti, ki so razpredene po vsej Veliki planini. »Obiskovalci večinoma spoštujejo naravo in kulturno dediščino Velike planine, a seveda se najdejo tudi izjeme. Želimo si, da bi vsi razumeli, kaj pomeni razvoj trajnostnega turizma, in skupaj z nami sledili tem ciljem,« so poudarili.

Med vijoličastimi spomladanskimi žafrani so se bohotili tudi sicer redki beli, ki se imenujejo nunka. Spustili smo se še v eno od vrtač, kjer se je še vedno zadrževal sneg in kjer so bile temperature bolj prijetne, ter se povzpeli na najvišji vrh, 1666 metrov visoko Gradišče. Z vrha, na katerem so razgledna plošča, klop in vpisna skrinjica z žigom, je lep pogled na Kamniško-Savinjske Alpe – in na vrhove, ki čakajo, da jih osvojimo poleti.