Ironično se ta del levice spogleduje z skrajno desnico, ki prav tako ne skriva simpatij do Putina kot branilca krščanske tradicije, družine in domovine. Naša tranzicijska levica, denimo, ne bo prestopila praga vaške cerkve, nima pa nobenih težav sodelovati na pravoslavni maši pod Vršičem, kjer se je pred leti križal tudi Putin, naši stari komunisti s Kučanom na čelu pa pri tem niso trznili, kaj šele da bi zavijali z očmi ali se posmehovali verskemu obredu. Blaženi ob Putinu bi zdržali tudi triurno pravoslavno mašo.
Drugače od evropske levice, ki danes z desnimi populisti poziva k sklenitvi miru v Ukrajini in s tem k priznanju ruske prevlade v Evropi, so se marksisti mnogo bolj sofisticirano »institucionalizirali« v domovini gnilega kapitalizma.
Medtem ko pri nas objokujejo zmago kapitalizma, čeprav tranzicijsko modificiranega, se je ameriška levica genialno transformirala znotraj akademskega okolja. Kako zelo, se je pokazalo v kongresu, ko so se predsednice Harvarda, Mita in Penna »zagovarjale« zaradi vedno hujšega antisemitizma na svojih elitnih univerzah.
Naša tranzicijska levica, denimo, ne bo prestopila praga vaške cerkve, nima pa nobenih težav sodelovati na pravoslavni maši pod Vršičem, kjer se je pred leti križal tudi Putin.
Potem ko so judovski študentje doživeli hude oblike nadlegovanja zaradi izraelskega vkorakanja v Gazo, ko so po zraku poleg kletvic leteli tudi pozivi h genocidu nad Judi, so se morale predsednice zagovarjati pred kongresniki. Prva dama Mita je na vprašanje, ali se ji zdi pozivanje k genocidu nad Judi skladno s svobodo govora, ki ga zagotavlja 1. amandma, odgovorila tako, da sploh ni odgovorila. To je treba presojati v kontekstu, je rekla.
Z drugimi besedami, vdor kulturnega marksizma v ameriške visokošolske institucije kaže, da so nekateri bolj enaki od drugih, če parafraziramo Orwella. Gre za novo ideologijo, ki je iz marginalcev, manjšin in vaških posebnežev sestavila družbeni mainstream, v tem krasnem novem svetu pa je dovoljeno podirati vse, kar zmanjšuje avtoriteto tradicionalnim družbenim vzorcem in normam.
Zato je dovoljeno podirati spomenike zgodovinskim osebnostim, češ da so bili ti možje v resnici beli supremacisti, po možnosti lastniki sužnjev ali vsaj podporniki kolonializma. Politično oportuno je tudi kričati, da morajo vsi belci plačati za krivice in trpljenje Afričanov. Spodobi se postaviti tudi kakšen kip črncu, žrtvi belskega policijskega nasilja itn.
Seveda si lahko predstavljate, kaj bi bilo, če bi na Mitu ali Harvardu beli študentje šikanirali črnce, geje ali muslimane. Ali če bi se pojavili pozivi h genocidu nad Palestinci! Seveda bi bili odzivi siloviti – in prav je tako!
Vendar pa ni prav, da takšna nesprejemljiva dejanja niso enako obsojana, ko gre za napad na Jude ali kogarkoli drugega, ki ne ustreza eni izmed »manjšin«. Moralni relativizem, hipokrizija kulturnega marksizma je namreč v tem, da so t. i. manjšine nedotakljive in da kakršna koli kritika takoj postane »sovražni govor«.
Kar so Američani v 20. stoletju v okviru boja za enakost pred zakonom uzakonili kot »affirmative action«, je danes sinonim zlorabe: manjšine so se spremenile v mainstream, si ga uzurpirale, dosedanja večina – se pravi heteroseksualni beli moški krščanske vere kot najhujši stereotip zahode družbe – pa je degradirana v amorfno množico, ki mora biti tiho in ne sme dvigovati glave.
Postali so, če uporabimo marksistično terminologijo, anemični proletariat. Imajo sicer volilno pravico, vendar bi bilo za družbeni razvoj bolje, če je ne bi imeli. Kajti anemični proletariat utegne za novega predsednika ZDA izvoliti Donalda Trumpa, ki ga neomarksisti neskončno sovražijo, saj predstavlja njihovega klišejskega nasprotnika.
Celo to, da se zavzema za sklenitev miru z Rusijo (seveda na škodo Ukrajine) in da ni ravno tako navdušen podpornik Izraela kot demokrat Joe Biden, jih moti. Jasno, nikjer ni rečeno, da bi bila Trumpova zmaga koristna za svetovni mir. Konec koncev ne govorimo o lepotnem tekmovanju in kupu smešnih krilatic, pač pa o usodi ene izmed večjih evropskih držav.
Prihodnost Ukrajine je namreč odvisna od ameriškega orožja in obveščevalnih podatkov. Evropska podpora, na drugi strani, je manj vojaška, bolj ekonomska, predvsem pa moralna, kajti EU obljublja Ukrajini pospešeno pot do članstva, čeprav zanj (še) ne izpolnjuje pogojev.
Toda bolj kot formalizmi, na katere se spretno obeša Orban in trguje z evropskimi milijardami, je v primeru Ukrajine pomembno sporočilo režimu v Moskvi. Vsakršno oklevanje in zadržke Putin razume kot znak slabosti. Človek, ki v vseh pogledih ustreza psihološkemu profilu kagebejevca, je namreč takšen primitivec, kot je bil nekoč Stalin: razume zgolj argument moči.
Evropa oboleva zaradi nemškega zelenega prehoda. Gre za novo ideologijo, s katero Nemci posiljujejo druge evropske države. V letu 2024 se bo treba temu novemu nacizmu upreti, sicer bomo ostali v temi – ali pa se bomo prisiljeni pobotati s Putinom …
Sovjetska mentaliteta, ki se je vrnila na oblast v Rusiji, se boji edino gole sile, do diplomacije goji prezir. Putinov cinični nasmešek je alegorija čevlja, s katerim je Hruščov v Združenih narodih, potem ko je zlomil leseno kladivo, tolkel po govorniškem pultu in grozil, da bodo njegove jedrske konice Zahod zradirale v kameno dobo.
Bolj kot ruske rakete Zahod ogrožajo moralni relativizem, akademska hipokrizija in nihilizem. Američane posiljujejo s kulturnim marksizmom, ki sovražni govor presoja v okviru »konteksta«. Ne smeš reči črncu, da je črn, lahko pa rečeš belcu, da je rasist. Ker je pač bel.
Virus sicer še ni okužil Evrope, ki pa oboleva zaradi nemškega zelenega prehoda. Gre za novo ideologijo, s katero Nemci posiljujejo druge evropske države. V letu 2024 se bo treba temu novemu nacizmu upreti, sicer bomo ostali v temi – ali pa se bomo prisiljeni pobotati s Putinom …