Igra z vžigalicami
»Nato nas ne ščiti. Nato je kot mafija. Mafija ustvarja negotovost, da vam proda varnost. Mafija ustvarja grožnje, da vam proda zaščito. Nato ustvarja vojne,« trdi nekdanji finančni minister Grčije Janis Varufakis. Saj ne more biti res, si reče vsak dobro obveščen Evropejec, ki dobiva informacije iz množičnih medijev. Saj vedno več držav sili v Nato, ker mislijo, da bodo tako bolj varne. Torej Nato prepreči vojne in skrbi za mir. Z aktivnostmi zunaj ozemlja članic pa posredno krepi varnost članic in tudi svetovno varnost.
Iz filmov vemo, da mafija ščiti tiste stranke na svojem teritoriju, ki redno plačujejo zaščito. Neplačniki so žrtve ropa, fizičnega nasilja in včasih tudi popolnega razdejanja, ki jih izvede kriminalna združba sama ali pa dejanje naroči pri ustreznih izvajalcih. Ta vrsta izsiljevanja velja za kaznivo dejanje. Pred nekaj dnevi pa je Trump izjavil, da bi kot prihodnji predsednik ZDA spodbudil Rusijo, naj napade države, ki niso plačale računa za Nato.
Kako pa je, če med vojno cele industrijske panoge s svojim »poslovnim modelom« ustvarjajo izjemne dobičke? Ali je to vojno dobičkarstvo? Ali je vojna res dober biznis? Nastop generalnega sekretarja Nata na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu dokazuje, da je vojna za gospodarstvo pomembna. Odkar divja v Ukrajini, dve industrijski panogi ustvarjata enormne dobičke, to sta orožarska in naftna industrija.
Pet največjih svetovnih proizvajalk orožja je v ZDA in vojna v Ukrajini je zanje odlična poslovna priložnost, saj jim prinaša večdesetmilijardna naročila. Marketing proizvajalk orožja je osredotočen na izdatno financiranje lobiranja in na »prispevke« posameznim politikom, ki lahko vplivajo na naročila. Z globalnim širjenjem prepričanja o ogroženosti kupci po vsem svetu večajo naročila orožja. Ali Nato pri tem igra kakšno vlogo? Stockholmski inštitut za mirovne raziskave Sipri navaja, da so globalni izdatki za obrambo najvišji doslej. Članice EU so donirale svoje orožje Ukrajini in nakupujejo novo. Tudi večina finančnih donacij Ukrajini konča na računih ameriških proizvajalk orožja. Orožarski industriji pa smo hvaležni, ker nam s prodajo orožja pomaga k večji »varnosti«, čeprav pri tem bogati.
Druga panoga, ki dosega izjemne zaslužke, je naftna industrija. Veliko let so bili poceni naftni derivati iz Rusije, ki jih je kupovala Evropa, trn v peti ameriških politikov. Poceni energija je napajala nemško industrijo in evropsko gospodarstvo je bilo konkurenčno. Vztrajanje Nemčije, da zgradi plinovod Severni tok 2, je tako močno jezilo Američane, da so podjetjem, ki so sodelovala pri gradnji Severnega toka 2, grozili s sankcijami. Biden je bil odkrit, ko je izjavil, da »če Rusija napade Ukrajino, Severnega toka 2 ne bo več. Temu bomo naredili konec. Obljubim vam, da nam bo uspelo.«
In uspelo je. Evropa se je s sankcijami proti Rusiji še sama odpovedala viru energije, ki je poganjal njeno gospodarstvo. Začela je kupovati drage naftne derivate iz ZDA in od drugod, ki bi jih iz Rusije dobila polovico ceneje. Naftne družbe so zmagovalke vojne v Ukrajini, saj imajo milijardne dobičke, poroča Guardian. A rekordni zaslužki naftne in orožarske industrije niso vojno dobičkarstvo multinacionalk, kot bi kdo trdil, če bi zaradi vojne tako služil posameznik.
Podatki kažejo, da se med vojno vedno povečajo dobički naftne in orožarske industrije. Ko ti dobički nastajajo zaradi izvoza, so to ugodne razmere za celotno nacionalno gospodarstvo. Ali je »vojno dobičkarstvo« lahko državni gospodarski model? Kako je v tej luči slišati izjava Varufakisa, da Nato ustvarja vojne? Zakaj je kar naprej kje kakšna vojna: Afganistan, Irak, Sirija, Libija, Jemen, Ukrajina, Gaza? Ali gre res za demokracijo?
Kaže, da posledica teh vojn ni več demokracije, ampak razdejanje in mrtvi. Ali ZDA zato v svojih skoraj 250 letih obstoja le 17 let niso bile vpletene v vojne? Enormnih zaslužkov pri prodaji orožja in nafte pa ne imenujemo vojno dobičkarstvo, temveč pomoč ali pa prosti trg, na katerem velja ponudba in povpraševanje. Hvaležni smo, da imamo prijatelje, ki so demokrati in nam pomagajo, čeprav pri tem bogatijo.
Skrb vzbuja dejstvo, da politiki v poslovnem modelu, ki temelji na izjemnih zaslužkih orožarske in naftne industrije, rožljajo z jedrskim orožjem. Seveda trdijo, da oni že ne bodo prvi pritisnili gumba za izstrelitev, razen če jih bo v to »prisilil« nasprotnik. Kaj pa, če nastane napaka v podatkih, ali če se nenamerno sprožijo rakete, ali če nastopi človeški faktor, ki ima za posledico izstrelitev jedrske bombe? Ali pustimo, da se otroci igrajo z vžigalicami, čeprav trdijo, da bodo pazili, da ne bi izbruhnil požar? Pameten starš jim vžigalice vzame. Kdaj bomo dobili pametne politike?
»Mala skupina vplivnežev iz Bele hiše, Cia, Pentagon in glavni proizvajalci orožja oblikujejo ameriško zunanjo politiko. Vse to zelo škodi globalni stabilnosti,« izjavlja ameriški ekonomist in profesor Jeffrey Sacks. Ali bosta ameriška in evropska politika še dolgo vzdrževali vojno v Ukrajini, ki omogoča rekordne zaslužke s prodajo orožja in naftnih derivatov? In vedno več mrtvih. Morda. Do naslednje vojne?
***
Dr. Saša Prešern, raziskovalec.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
