Kristijan Crnica: »Lahko se zdi, da sem vedno srečen, ampak v resnici sem zgolj človek«
Vsak nosi svojo zgodbo.
Kristijan Crnica je glasbenik in pevec, ki je v preteklem letu s svojim glasom navduševal hrvaško občinstvo v oddaji Supertalent. S tem je vzbudil veliko zanimanja tudi na domačih tleh, kjer ima namen ustvarjati še naprej. Kristijan nam je v intervjuju zaupal, da mu ni bilo vedno lahko in da je pot do zvezd pogosto posipana s trnjem, a vse to dojema kot del življenja. Mladi umetnik namerava v bližnji prihodnosti izdati kar dva albuma. Vsak izmed njiju pa nosi svojo zgodbo in predstavlja nekaj posebnega.
Kristijan, tvoj obraz je na slovenski glasbeni sceni še precej svež. Bi lahko za naše bralce povedal, kdo je Kristijan Crnica?
Sem mlad fant, star 33 let. Sem pevec in glasbenik. Rad pišem glasbo in besedila.
Lansko leto si se predstavil na hrvaškem Supertalentu. Kako to, da si se odločil za Hrvaško in ne Slovenijo?
V bistvu sem bil povabljen. Dobil sem prijavo na Supertalent Hrvaška in sem si rekel: »Zakaj ne bi poizkusil?« Zanimalo me je tudi, kako deluje produkcija na Hrvaškem, zato sem se odločil, da izpolnim prijavnico, in bil sem sprejet, moja pot pa se je tam nadaljevala vse do finala.
Dobil si tudi velike pohvale. Tvoj nastop je bil celo razglašen za enega najboljših, kar so jih videli v zgodovini oddaje. Kakšni so bili ob tem tvoji občutki?
Najprej sem mislil, da se hecajo, dokler ni prišlo do trenutka, ko mi je to povedalo res veliko ljudi. Med njimi so bili tako prijatelji kot tudi ljudje, ki jih zelo spoštujem in se z glasbo ukvarjajo že dolga leta svojega življenja. Takrat sem nekako začel verjeti, da je bil ta nastop resnično eden izmed boljših.
Imaš torej željo nastopati tako na slovenskem kot na hrvaškem trgu?
Res je. Za letos sem že predvidel turnejo po Hrvaški. Nastopal bom v Šibeniku, Vodicah, Zadru, Reki in Premanturi. Rad pa bi poudaril, da vse pesmi, ki jih napišem, najprej nastajajo v slovenskem jeziku, tako da si definitivno želim delati v prvi vrsti za slovenski trg, in upam, da bo tudi v Sloveniji ljudem všeč to, kar počnem.
Doslej si izdal dve pesmi. Eno od teh si napisal sam. Kako ti je prepevati pesmi, ki jih pišeš sam, in pesmi, ki jih napišejo drugi. Občutiš ob tem kakšno razliko?
Pesmi, ki jih napišem sam, vedno lažje interpretiram, saj se bolj začutim z njimi. Pri avtorskih pesmih lahko rečem, da so moji občutki zares stoodstotno pristni. Pri pesmih, ki jih drugi napišejo zame, pa je verjetno odvisno. Do sedaj se je to sicer zgodilo le enkrat, ampak ima ta pesem, ki sicer nosi naslov Neka nada, takšno sporočilo, s katerim sporočam, da si res želim, da bi se imeli malo bolj radi in da bi si večkrat podali roke, kadar nam je zares težko, ter da bi znali malo bolj zaživeti v skupnosti.
Za tabo je kar dolga pot in zdi se, da se trdo delo končno obrestuje. Verjetno ti ni bilo vedno lahko?
Dandanes je na glasbeni poti zares malo težje, saj obstaja toliko umetnikov in toliko glasbe. Vse skupaj je dejansko že prenasičeno, da se tudi sam kot glasbenik velikokrat sprašujem, kaj sploh narediti in ali ima smisel, da še jaz pokažem svoje delo. Ampak dejstvo je, da vsak umetnik v sebi nosi neko sporočilo, ki ga želi podeliti s širnim svetom, in enako je z mano. Pri tem pa je seveda neizbežno, da prihaja do raznih razočaranj, ampak mislim, da je to samo način, da ljudje rastemo in se naučimo stvari. Zato lahko rečem, da sem hvaležen tudi za razočaranja, ki s tem prihajajo.
Verjetno ti to daje dodaten navdih pri ustvarjanju?
Tudi to, ampak predvsem se naučiš, da delaš, kar rad počneš, da si to, kar v tistem trenutku čutiš, in da razočaranja niso povezana izključno s tabo kot z osebo. To je pač samo življenje in ne moreš biti vsepovsod ves čas.
Pripravljaš tudi zelo poseben album. Lahko kaj več poveš o tem?
Res je, to bo zelo, zelo poseben album. Na njem bodo zbrane pesmi, ki predstavljajo mene in moje občutke v zadnjih letih. Album bo imel zvok osemdesetih let. Zvenel bo zelo starinsko in bo predvsem muzikaličen. Zelo se veselim, da bo izdan. Predstavil ga bom 25. novembra v City Teatru.
Boš morda na albumu k sodelovanju povabil tudi druge slovenske glasbenike?
Definitivno, ampak trenutno je še vse v procesu.
Si pa omenil, da imaš namen narediti še album s simfoničnim orkestrom.
To pa je čisto druga stvar in tudi zelo zanimiva. Namreč več kot osem let sem delal na osnovni šoli Lila in tam smo z otroki v vseh teh letih napisali ogromno pesmi. Te so dobile celo neko drugo podobo, saj je Martin Jošt napisal aranžmaje za cel orkester. Zgodila se je sreča, da je bilo orkestru to zelo všeč in zato so se odločili, da bodo sodelovali. Tako da 8. maja snemamo album otroških pesmi s celim orkestrom. Peli pa bodo razni slovenski izvajalci, ki za zdaj ostajajo še skrivnost.
Kot si povedal, si poučeval otroke. Kaj ti predstavlja to, da lahko svoje znanje podajaš naprej mlajšim generacijam?
Meni se zdi to nekaj najlepšega. Čisto iskreno se nikoli nisem počutil kot učitelj ampak bolj kot ustvarjalec, ki lahko z otroki nekaj ustvari. Lahko bi rekel, da je moje poučevanje v bistvu ustvarjanje, kar pomeni, da smo z otroki skupaj napisali besedila, pesmi in razvijali melodije.
Bliža se poletna sezona. Kakšni so tvoji načrti?
Moram reči, da sem zelo hvaležen svoji menedžerki Maji Monrue, ki ji vse skupaj uspeva urejati na tak način, da se jaz počutim varno kot umetnik in da se res lahko posvetim pisanju pesmi in ustvarjanju, ona pa je tukaj, da se ukvarja z vsem ostalim in poskrbi za datume nastopov, dogovore in tako dalje. Uredila mi je kar nekaj nastopov, ki me čakajo, tako da bom letošnje poletje precej časa preživel na odru.
Kristijan, tisti, ki te poznamo že dlje časa, vemo, da si vedno nasmejan in poln pozitivne energije. Zagotovo imaš kakšno posebno sporočilo za naše bralce?
Lahko se zdi, da sem vedno srečen, ampak v resnici sem zgolj človek, kar pomeni, da kdaj tudi nisem srečen. Glede sporočila, ki bi ga rad podelil z ljudmi, pa mislim, da je res prišel čas, da postanemo malo bolj prijazni drug do drugega. Da se lahko pozdravimo, se nasmehnemo drug drugemu in da celo kdaj pa kdaj koga vprašamo, kako je.
