Zadovoljna je s prgiščem drobtinic in z njimi se celo hvali kot z velikimi dosežki (Borut Pahor – italijanski predsednik Sergio Mattarella). Pa bi morali znova in znova od Italijanov zahtevati, da končno upoštevajo poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije, Avstrijci pa uresničijo, kar bi morali že zdavnaj, državno pogodbo. Ne, raje sadimo rožice o prijateljstvu – so to res prijateljski odnosi? – in se ponižujemo ter prodajamo. Kot smo se ZDA za pontonske mostove. Ne zavzemamo se za mir, ampak pomagamo širiti vojno. Podpiramo pošiljanje orožja – vedno več in bolj nevarnega – pa kmalu ne bo več ukrajinskih vojakov, da bi ga uporabili. Zdaj bomo gotovo upoštevali nove prepovedi, ki Ruse »tako demokratično« diskriminirajo.
Sprašujem se, koliko smo še varni v svoji državi. Pa ne mislim s tem na kriminalna dejanja in na morebitno jedrsko vojno, ki jo pomagamo izzivati, ampak na to, ali država še dovolj bedi nad hrano, ki jo jemo, nad vodo, ki jo pijemo, nad zrakom, ki ga dihamo. Nisem prepričana. Nič več. Niti da smo glede tega varni, niti da nas o nevarnostih pravočasno obveščajo.
Kar poglejmo, koliko katastrof v okolju zakrivi kapital. Kaj počnejo prebivalkam in prebivalcem Anhovega in Soške doline. Azbest jim povzroča različne bolezni, pijejo vodo, ki ni vedno pitna in čista, ter dihajo zrak, pomešan s strupenimi izpusti. Upam, da smo tudi zanje izkazali solidarnost s svojimi podpisi. Nevarnost pa preti tudi s sadja in zelenjave. Koliko srbskih breskev in poljskih sliv smo pojedli, preden so ugotovili, da so zastrupljene s prepovedanimi pesticidi? Uprava za varno hrano pa še svoje napake prevrednoti v pozitivno. Molčali so, da ljudje ne bi jedli manj sadja. Škodljivega! Kaj pa uvoz ukrajinskega žita – ne gre samo v Afriko –, ki zaradi konkurenčnosti povzroča skrbi kmetom in industriji? Pa bi moralo še bolj skrbeti nas, potrošnike, ker je to žito gensko spremenjeno. Zahtevam, ne glede na solidarnost z Ukrajino, da vlada v prvi vrsti poskrbi za našo prehransko varnost!
Kako pa je z našim duševnim zdravjem? Zdaj, ko nas pestijo vse večje krize, ko smo postali medsebojno odtujeni, zato tudi bolj ranljivi. Morda bolj razvajeni in naivno pričakujemo življenje brez stresa, problemov in drugih tegob. Ko je znanost, medicinska ter psihološka, napredovala. Ko se bogati zgledujejo po ZDA in bi vsak želel svojega psihoterapevta. Psihoterapevtov pa je veliko (7-krat?) premalo. Namesto iskanja primernih in za paciente varnih rešitev za to problematiko, ni presenetljivo, da je bolj prihajala in še prihaja do izraza negativna dinamika: med preteklimi (in sedanjimi?) nesposobnimi zakonodajalci, ki ne znajo urediti tega področja, med psihoterapevti (klinični psihologi, psihiatri) in samooklicanimi »psihoterapevti«, ki bi radi izsilili certifikat za ta naziv, ter med ljudmi v duševni stiski.
Psihoterapija je zdravstvena dejavnost. Bilo bi pa dovolj »prostora« za vse in za sodelovanje, če bi nemedicinsko podkovani diplomanti znali samokritično oceniti svojo usposobljenost, svoj domet pri delu z ljudmi, recimo kot psihosocialni svetovalci, namesto da se hočejo enačiti s kliničnimi psihologi, s psihiatri, z njihovim dolgoletnim študijem, dolgoletno specializacijo iz klinične psihologije, psihiatrije in psihoterapije ter dolgoletnimi izkušnjami pri delu s pacienti in na sebi. Bi ekonomist, pravnik ali učitelj po »vikend tečaju« iz kirurgije ali po štiriletnem izobraževanju postal kirurg? Bi se prepustili njegovemu skalpelu? Jaz ne. Bo ta vlada znala prav presoditi?
Polona Jamnik, Bled
