Veliki športni dogodki spodbudijo prodajo televizorjev, saj si marsikdo želi ogledati tekme na večjem, svetlejšem zaslonu in na daljavo biti bližje vznemirljivemu športnemu dogajanju. Tudi tokrat proizvajalci in trgovci upajo na blagodejen učinek evropskega prvenstva v nogometu in poletnih olimpijskih iger. S tekmovalnim vidikom se ne bomo ukvarjali, pogledali pa bomo, kaj je letos novega in aktualnega pri televizorjih, in dali nekaj priporočil.
Po eni strani se zdi, da so televizorji, podobno kot pametni telefoni, dosegli neko raven in da izboljšave le težko opazimo. Vendar so in letošnje, najbolj pri najvišji svetilnosti, so res konkretne. Po drugi strani je treba za izboljšave tudi še vedno precej plačati, cenejši modeli pa lahko precej zaostajajo za idealnim prikazom slike (in tudi na drugih področjih, čeprav manj izrazito), poleg tega je kakovost slike v srednjem in nižjem cenovnem razredu nekoliko nepredvidljiva. Pri večini znamk se na določeni točki cenovne lestvice med dvema modeloma zgodi precejšen prelom. Višje postavljeni, morda le sto evrov dražji (za enako diagonalo zaslona), je po vseh merilih v prikazu občutno kakovostnejši od cenejšega. A ni enotne formule, kje v ponudbi se pojavi ta prelomnica.
Tri vrste zaslonov za tri cenovne razrede
V spodnjem cenovnem razredu se večinoma še vedno pojavljajo klasični zasloni LCD, morda nekateri z dodatkom tako imenovanih kvantnih pik (angl. quantum dot), ki omogočijo bolj žive barve. Toda že srednji razred poleg tu in tam že kakšnega OLED ponuja vse več izbire s tehnologijo mini LED. Ta je v osnovi še vedno LCD, toda za osvetlitev zaslona uporablja večje število miniaturnih diod, zaradi česar je mogoče bolj natančno uravnavati, kateri predeli zaslona naj bodo svetli in kateri temni, ter dosegati višjo svetilnost (ob hkratni energijski varčnosti). Za višji razred tekmujeta obe omenjeni tehnologiji, dokler se ne poceni mikro LED ali se začne množična proizvodnja katere od novih, anorganskih tehnologij iz laboratorijev (spojine za OLED so namreč organske, kar pomeni, da se starajo).
Dražji mini LED-televizorji premorejo več območij z diodami, ki jih je mogoče posamično izklapljati, zaradi česar se njihova črnina približuje popolni, ki jo zagotavljajo televizorji z zasloni OLED. Najmanj trije proizvajalci postavljajo modele s tehnologijo mini LED na vrh svoje ponudbe – Hisense (UX), Samsung (QN900D, eden redkih z razločljivostjo 8 K) in po novem tudi Sony z (bravio 9), ki je za to razvil novo generacijo diod in krmiljenja zanje, zaradi česar televizor dosega do štiri tisoč kandel najvišje (točkovne) svetilnosti, kar je nekajkrat več kot pri večini »običajnih« televizorjev.
LG je kot glavni proizvajalec tovrstnih zaslonov velik zagovornik tehnologije OLED, pri kateri vsaka zaslonska pika sveti (ali ne) neodvisno od drugih, podobno tudi TP Vision (znamka Philips). OLED-zasloni sicer še vedno prevladujejo v zgornjem cenovnem razredu, nekaj jih najdemo že v srednjem. Med tovrstnimi zasloni so precejšnje razlike, lahko bi jih razporedili na tri stopnice:
1. Nekateri televizorji so še vedno opremljeni s »klasičnimi«, ki dosegajo do tisoč kandel svetilnosti.
2. Naslednja stopnica so zasloni OLED evo oziroma OLED.EX, ki se zdaj že približujejo dva tisoč kandelam pri sliki HDR in jih vgrajujejo, denimo, v LG linijo C (od C2, letošnji je C4) ali v Philipsove televizorje serije OLED8xx (letos 809, lani 808 ali 818). V podobnem razredu je tudi začetna generacija tehnologije QD-OLED, ki jo razvija Samsung in se od LG razlikuje po tem, da diode svetijo v treh osnovnih barvah, tako odpade potreba po barvnem filtru. Denimo samsung S85D je lahko opremljen s tovrstnim zaslonom, vendar je v nekaterih velikostih lahko tudi z LG OLED evo.
3. Na vrhu sta tehnologiji OLED MLA ter druga oziroma tretja generacija zaslonom QD-OLED, pri obeh svetilnost presega tri tisoč kandel. Prva, iz LG, uporablja mikrozrcala po celotni površini, da usmerja kar največ svetlobe proti gledalcu. Te zaslone najdemo v LG seriji G (letošnji G4 in lanski G3) ter v Philipsovih televizorjih OLED+909 in OLED+959 (oba z vgrajeno zvočno letvijo). Novejše QD-OLED vsebujejo televizorji samsung S95D in S90D (ter lanski S95C) in sony A95L, ki pa letos ne bo dobil naslednika.
Cenejši so postali dobri, a dražji so vrhunski
Naše priporočilo je precej preprosto. Če si lahko privoščite malce dražji model, so vsi z »naprednejšim« zaslonom OLED že bolj ali manj idealni za skoraj vsakogar. Letos so na trgu že tretje leto, tako da lahko brez obotavljanja izberete tudi katerega od lanskih modelov, ki so še vedno v prodaji. »Vstop« v ta svet se za diagonalo 139 centimetrov (55 palcev) začne pri 1.300 evrih, za diagonalo 165 centimetrov (65 palcev) pa pri približno 1.700 evrih. Za še večje, okrog 190 centimetrov (75 ali 77 palcev), bo treba odšteti tri tisoč evrov ali več. Če se vam ti zneski zdijo preveliki, si oglejte katerega od mini LED-televizorjev ali pa LCD iz (zgornjega) srednjega razreda, ki so lahko po kakovosti slike primerljivi, ne morejo pa prikazati enako živih barv ter popolne črnine, malo jim zmanjka pri kontrastih in možnostih nastavljanja slike točno po željah gledalca. Lahko pa so primernejši za zelo svetle prostore, če, denimo, pogosto čez dan gledate tekme ali kaj drugega.
Najbolj prodajana velikost se je že pomaknila na 165 centimetrov in tako tudi predlagamo, če le ne sedite preblizu zaslona (denimo dva metra stran ali manj) in če večinoma gledate vsebine z dobrim virom. Za slabši HD ali celo standardno razločljivost je bolje izbrati manjši zaslon. Vendar je mogoče v tem primeru bolj smiselno najprej poskrbeti za boljši »signal«, nato pa razmišljati o novem televizorju.
Na večini televizorjev boste našli napise o podpori formatom HDR, vendar tem ne moremo vedno povsem verjeti. Videli smo primere cenejših oziroma srednjerazrednih modelov, ki so obljubljali prikaz slike v formatu Dolby Vision, a tega v resnici niso izpolnili. Če nameravate pogosto gledati vsebine 4K Dolby Vision ali HDR10+ s pretočnikov (Netflix, Disney+, HBO Max, Amazon Prime Video, Apple TV+) ali ploščkov UHD blu-ray, svetujemo televizor višjega razreda, ki bo znal pravilno razvozlati te formate slike in ima tudi dovolj svetilnosti, da jih lahko zgledno prikaže, kajti z nižjo je učinek bolj boren.
Za športne prenose v formatu HDR, denimo na programu Eurosport 4K, mora televizor podpirati kodek HLG, medtem ko standardnega, »statičnega« HDR10 podpirajo vsi, in na tega televizor preklopi, če ne more uporabiti HDR10+ ali Dolby Vision. Zadnja sta »dinamična« formata, kar pomeni, da slika vsebuje metapodatke za razpon svetilnosti za vsak prizor posebej. Bolj pogost je drugi, nanj stavi večina ponudnikov pretočnih vsebin, z izjemo Amazona, in ga tudi podpirajo skoraj vsi boljši televizorji. Izjema so Samsungovi, kajti ta proizvajalec je skupaj s Panasonicom in Amazonom ter hollywoodskim studiem 20th Century Fox zasnoval konkurenčni, odprti standard HDR10+ (za Dolby Vision morajo proizvajalci podjetju Dolby plačevati licenčnino), zato od dinamičnih podpira le tega. V praksi je na večini naprednejših Samsungovih televizorjev tudi slika s HDR10 zelo lepa in bi razlike zaznali samo, če bi jo gledali ob boku s kakšnim primerljivim televizorjem, ki podpira prikaz Dolby Vision.
(Ne)pomembnost platforme
Nekaj časa je kazalo, da bo Google z operacijskim sistemom Android TV, ki se je nato prelevil v Google TV, zavladal podobno, kot je v svetu pametnih telefonov, a se nazadnje nekateri najpomembnejši proizvajalci niso odločili za to pot, eden, ki se je, pa se zdaj tudi vse bolj obrača stran. Samsung stavi na svojo platformo Tizen, znotraj katere je tudi okolje SmartThings za upravljanje drugih naprav v ekosistemu in naprav pametnega doma. Ta operacijski sistem ima verjetno, poleg Googlovega, tudi najbolj obširno ponudbo aplikacij, sicer pa večini katera od pomembnih manjka. Pri Googlovem sistemu odločno vztraja Sony, počasi ga v nabor dodaja Panasonic, medtem ko ga TP Vision ohranja za televizorje višjega razreda, pri večini drugih pa bo z letošnjo kolekcijo prešel na novi Titan OS, ki ga razvija neodvisno podjetje in naj bi zagotavljal več nadzora ter možnosti oglasnega izkoriščanja samemu proizvajalcu, gledalcem pa odzivnost in preprosto uporabo. Podoben »aranžma« ima z operacijskim sistemom Vidaa tudi podjetje Hisense, kajti platformo razvija samostojno podjetje (ali oddelek), ki jo ponuja tudi drugim proizvajalcem. LG ima lasten operacijski sistem WebOS. Večina naštetih podpira eno od možnosti »preslikanja« vsebine s telefona na televizor, naj bo Google Chromecast, Apple AirPlay ali katera druga, nekateri tako Applovo kot Googlovo, s čimer je televizor primeren za tako rekoč vse uporabnike. Možni »rešitvi«, če se odločite za televizor na podlagi strojne opreme, zaradi česar v programskem delu ne ponuja nečesa, kar vam je pomembno, sta operaterjev sprejemnik in zunanji predvajalnik (denimo chromecast z Google TV ali xiaomi TV box, prav tako z Google TV).
Pri izbiranju bodite pozorni tudi na obliko in kakovost ohišja. Še zlasti je pomembno stojalo oziroma noge televizorja, če nameravate pred zaslon postaviti zvočno letev (kar močno priporočamo, saj so vgrajeni zvočniki le redko vsaj približno solidni za pravi užitek v vsebinah). Nekateri modeli omogočajo različne postavitve nog, da je lahko TV bolj dvignjen ali pa čisto pri »tleh«, če pred njim ni zvočne letve. Če ga boste obesili na steno, ti pomisleki seveda odpadejo, preverite pa, na kateri strani so priključki, da ne boste vlekli kablov po celi sobi, ali izberite model, ki ima zunanjo »škatlo« za priključke, od katere gre do televizorja en sam kabel.
Precejšnje so razlike tudi med daljinskimi upravljalniki. Tako v njihovi kakovosti kot v tem, koliko tipk imajo. Pri nekaterih so osvetljene, medtem ko so polne tipkovnice povsem izginile, saj je prevladalo glasovno upravljanje. Tega ponujajo vse platforme, vendar ga ni treba uporabljati, če ne želite. Še vedno je mogoče večino opraviti s tipkami in ponekod tudi s kazalko na zaslonu, ki jo upravljate s premikanjem »daljinca« po zraku.
