Pojemo največ svinjskega mesa, a v Sloveniji vzredimo le 40 odstotkov prašičev za svoje potrebe in večino svinjskega mesa uvozimo. Po statističnih podatkih se je zakol v zadnjih petih letih zmanjšal za petino. Zakaj se obseg prašičereje kljub povpraševanju po tem mesu krči?
Avgusta 2018 so na 57. Agri podpisali dogovor o sodelovanju pri obujanju prašičereje. Takrat so se rejci zavezali, da bodo povečali skupno število plemenskih svinj za najmanj tri tisoč, da bo letni zakol prašičev pitancev večji. Takrat smo imeli od 130 do 140 tisoč v Sloveniji skotenih, vzrejenih, zaklanih in predelanih prašičev na leto, cilj pa je bil 190 tisoč. To število prašičev pitancev so v dogovoru postavili kot spodnjo mejo za uvedbo označevanja svinjskega mesa slovenskega porekla z znakom »izbrana kakovost – Slovenija«.
Razlogi za upad prašičereje
»V petih letih se ni nič premaknilo,« pravi Alojz Varga, eden največjih rejcev iz Gradišča pri Tišini in predsednik Zveze prašičerejcev Slovenije. »Dogovor iz leta 2018 je bil korak v pravo smer, korake nazaj pa je naredila vlada s košarico najnižjih cen osnovnih živil. Namesto da bi spodbujala kupovanje lokalne hrane, je promovirala nakup poceni hrane iz uvoza in tekmovanje trgovcev pri stiskanju dobaviteljev s cenami,« pravi Branko Virag, član uprave skupine Panvita in predsednik Združenja kmetijskih podjetij pri GZS - Zbornici kmetijskih in živilskih podjetij.
»Prašičereja je v Sloveniji v zatonu, ker pri prodaji nastajajo težave, saj povpraševanje med letom močno niha. Spomladi je največ povpraševanja po pujskih za nadaljnjo rejo, ne pa po večjih pitancih, ki ostajajo v hlevu,« pa pravi mladi kmet Rok Lančič iz Sv. Jurija ob Ščavnici.
Rešitev vidi v hitrejšem prihodu mladih gospodarjev na kmetije. »Če ti starši prepustijo kmetijo, ko si mlad in imaš zagon za nove investicije in delo, bo kmetija rasla in se razvijala. Če se kmetija pravočasno ne preda, ni razvoja, kmetija propada. Mlade odvrne, da kmetije, ki ne morejo rasti, životarijo. Redki se iz službe vrnejo na kmetijo. Obdržijo se srednje velike kmetije, ki imajo možnosti za rast, in take, kjer si mladi novo delovno mesto ustvarijo s predelavo ali drugo dopolnilno dejavnostjo na kmetiji,« dodaja Lančič.
Varga dodaja, da kmetijska ministrica Mateja Čalušić še ni sklicala sestanka sveta za živinorejo in da kmetje ne vedo, kakšne cilje ima ministrstvo z živinorejo. Namesto da bi krepili vzrejo prašičev in tudi goveda ter za krmo porabili žita, jih izvažamo in uvažamo meso.
Kako bi obudili prašičerejo
Alojz Varga in Branko Virag poudarjata, da bi morali poenostaviti postopke za pridobivanje okoljevarstvenega in gradbenega dovoljenja za nove hleve, ljudi pa poučiti, da novi hlevi manj onesnažujejo okolje in ne oddajajo motečega vonja. »V hlevu in pri gnojevki uporabljam dodatke, ki nevtralizirajo vonj. Zaudarjajo stari hlevi, sodobni pa ne,« dodaja Varga. »Vsak bi imel na krožniku zrezek, blizu doma pa ne bi imel farme. Hlevi so bili na podeželju prej kot velika naselja, to je treba vedeti in se zavedati, da brez kmetijstva ni hrane,« poudarja Virag.
Da bi obudili prašičerejo, moramo spodbujati gradnjo farm z več kot sto plemenskimi svinjami, saj nam močno primanjkuje pujskov in jih uvažamo. »Takšni hlevi so zelo dragi in se gradijo prepočasi tudi zato, ker je v strateškem načrtu skupne kmetijske politike v letih 2023–2027 omejeno, da lahko v teh petih letih posameznik, naj bo to kmet, zadruga ali kmetijsko podjetje, pridobi največ 800 tisoč evrov nepovratnih sredstev za investicije. Takšni hlevi pa stanejo več milijonov,« dodaja Virag.
»Ugašajo male kmetije, profesionalni rejci pa vzrejo prašičev povečujejo, vsak po svojih zmožnostih. Kmetom je treba zagotoviti njive, da si sami pridelajo krmo, drugače prašičereja ni ekonomsko smiselna. Prašičerejske kmetije lahko rastejo z novim znanjem, dodatnimi zemljišči in sodobno kmetijsko mehanizacijo, avtomatiziranimi hlevi in nenehnimi izboljšavami pri vzreji,« pa poudarja Danilo Meolic, ki vodi eno največjih in najmodernejših poljedelsko-prašičerejskih kmetij iz Bakovcev pri Murski Soboti.
Pred 20 leti so vzredili 500 prašičev na leto, leta 2019 že okoli dva tisoč, leta 2022 pa kar 3.100. Medtem ko pri poljedelstvu s sodobno mehanizacijo in podatki optimizirajo pridelavo koruze in žita, pri vzreji veliko vlagajo v dobrobit oziroma dobro počutje živali. Izboljšali so tudi umetno osemenjevanje in v treh letih število pujskov na plemensko svinjo povečali za 30 odstotkov.
Reja prašičev bi za kmete postala zanimivejša tudi, če bi uvedli označevanje svinjskega mesa slovenskega porekla z znakom »izbrana kakovost – Slovenija«. Temu, pravijo poznavalci, nasprotujejo trgovci, saj se jim zdi preveč zapleteno, da bi za isti kos mesa imeli tri oznake porekla in tri različne cene. Meso prašičev, skotenih, vzrejenih, zaklanih in razkosanih v Sloveniji, bi imelo oznako 4 SI. Oznako 3 SI bi dobilo meso uvoženih pujskov, a v Sloveniji vzrejenih, zaklanih in razkosanih. Tretjo oznako in tudi ceno pa bi imelo meso iz uvoza.
Največjo novo farmo ima Ljutomerčan
Čeprav trenutna politika ne podpira živinoreje, je bilo v zadnjem času nekaj večjih naložb v moderne hleve za prašiče. Podjetje Ljutomerčan je na Cvenu pri Ljutomeru lani zgradilo nov avtomatiziran hlev za 845 plemenskih svinj, ki je skupaj z nakupom sodobne cisterne za gnojevko in sejalnice za koruzo stal 3,6 milijona evrov. Hlev izpolnjuje najvišje standarde za prašičerejo. Poskrbeli so za maksimalno udobje živali, ogrevanje, prezračevanje, samodejno krmljenje in izhod na svež zrak. Postopno bi radi povečali produktivnost, da bi vsaka svinja skotila po 30 pujskov na leto.
Hlev je razdeljen na porodnišnico, pripustišče in čakališče. Vsi prostori so hermetično zaprti in pod podtlakom, da sistem samodejno uravnava pršenje megle, temperaturo in pretok zraka. Preden breje svinje preselijo v porodnišnico, operejo in razkužijo stene, tla in strop tega dela hleva. Tudi svinjo pred kotitvijo čaka kopanje.
Porodni boksi so večji in čisti, saj blato pade skozi rešetke in se zbira v posebnih zbiralnikih, ki jih redno praznijo, gnojevko pa spustijo v lagune. Ko pujski pridejo na svet, se osušijo v posebnem pudru, potem pa jih premaknejo v del boksa, kjer so tla ogrevana. Svinja v porodnem boksu s pujski preživi še 28 dni po kotitvi, potem pujske premaknejo v druge hleve, svinjo pa v pripustišče. Tam jo umetno osemenijo, nato premaknejo v čakališče in od tod v porodnišnico.
Tudi večji rejci vlagajo v nove hleve
Tudi Varga je predlanskim zgradil nov avtomatiziran hlev za plemenske svinje in pujske, kjer imajo živali več prostora, boljše razmere, računalniško krmljenje in uravnavanje ogrevanja, hlajenja in zračenja … »V novem hlevu je 150 plemenskih svinj, morali bi vzrediti 3.800 pujskov na leto, a smo jih lani 600 manj. Brejost je bila manjša, ker so osemenjevalni centri imeli težave s semenom,« pravi Varga. Drugače pa je zadovoljen z rezultati reje, samodejnim krmljenjem in preciznimi krmnimi obroki.
Lani je tudi Rok Lančič zgradil nov moderen hlev in podvojili obseg prašičereje. Prej so vzredili 500 prašičev na leto, letos jih bodo 1.050. Nov hlev je bil prava odločitev, čeprav se je med gradnjo podražil za 150 tisoč evrov, tako da je končna naložba poskočila na 1,3 milijona evrov. V novem hlevu so računalniško vodeno krmljenje, zračenje, hlajenje, na tleh so rešetke, kidanja ni. »V hlevu so dosti boljše razmere za živali, kar se pozna po hitrejšem prirastu in večji produktivnosti. Vsaka plemenska svinja skoti povprečno 12 pujskov, kar je dva več kot v starem hlevu. Imamo 2,3 vzrejna cikla na leto, kar je dober rezultat,« opisuje nove pridobitve.
Trenutno ima 99 plemenskih svinj, radi bi jih povečali na 115. Pri prašičereji ostajajo tudi zato, ker imajo 42 hektarjev njiv in sami pridelajo dovolj krme. Čeprav sodijo med večje prašičerejske kmetije, ostajajo pri prosti prodaji prašičev. »Nismo pogodbeno vezani na enega večjega kupca, naše pujske kupijo kmetije za nadaljnjo rejo. Nekaj pujskov zadržimo in pitamo do teže 160 ali 200 kilogramov, potem pa prodamo manjšim zasebnim klavnicam, ki se ukvarjajo tudi z razsekom in predelavo mesa,« dodaja Lančič. Prodaja je utečena, težav večinoma nimajo.
Starša sta ga podprla pri novem hlevu in povečanju vzreje, čeprav se je zatikalo pri pridobivanju gradbenega dovoljenja za večji hlev. »Najprej sem zmanjšal število prašičev, da smo stari hlev porušili in zgradili novega. Starše je skrbelo, da manjše število vzrejenih in prodanih prašičev ne bi bil prevelik finančni udarec, a smo zvozili,« pravi Lančič.
Visoke obrestne mere ustavile obnovo hleva za pitance
Oddahnil si ni, saj imajo posojilo s spremenljivo obrestno mero, ki je z 2,5 zrasla na 6,5 odstotka. »Posojilo redno vračamo, čeprav je mesečni obrok dosti višji. Ne morem pa nadaljevati naložb, rad bi obnovil stari hlev za pitance. Novi so porodnišnica, vzrejališče in čakališče; ko bo posodobljeno tudi pitališče, bo konec večjih vlaganj,« pravi Lančič. Če bodo obresti še rasle, bo razmislil o reprogramiranju posojila ali zamenjavi banke.
Je pa Lančič pohvalil ugodna posojila za mlade kmete, ki jih ponuja Slovenski regionalno razvojni sklad. Moti ga, da s tem posojilom ni mogoče poplačati drugih posojil. »Če bi to dopustili, bi lahko v kratkem posodobil pitališče,« še pravi.
Panvita: Načrti za nov hlev so še vedno v predalu
Novi hlev za 440 plemenskih svinj je načrtovala tudi Panvita, a so gradnjo zamaknili. »Po treh letih smo po sodni poti pridobili gradbeno dovoljenje, ki mu je neupravičeno nasprotovala civilna iniciativa, saj smo okoljevarstveno dovoljenje že dobili. V tem času se je gradnja podražila s 3,2 na 5,5 milijona evrov. Ko smo pripravljali načrte, bi na razpisu dobili 50-odstotno sofinanciranje, zdaj pa sploh ni razpisov za hleve, delež nepovratnih sredstev za takšne naložbe pa je dosti manjši. Kdo bi šel v tako drago investicijo ob tveganju, da se lahko afriška prašičja kuga iz sosednjih držav razširi tudi k nam, kmetijsko ministrstvo pa trenutno ne razpisuje nepovratnih sredstev?« je Virag nakazal glavne razloge za krčenje prašičereje.
Ugašajo kmetije z do desetimi plemenskimi svinjami
Skupina Panvita poleg Ljutomerčana in Farm Ihan vzredi največ prašičev v Sloveniji. Večino prašičev s kmetij odkupita kmetijski zadrugi Ptuj in Gornja Radgona ter klavnice (Celjske mesnine, Panvita, Kras …). »Ugašajo kmetije, ki so imele od pet do deset plemenskih svinj. Večji rejci, ki se s prašičerejo ukvarjajo profesionalno, pa hleve povečujejo,« pravi Varga.
Največji rejci so Panvita, Farme Ihan in Ljutomerčan
»Letno vzredimo in v svoji klavnici zakoljemo od 60 tisoč do 65 tisoč prašičev. Okoli 40 tisoč prašičev vzredimo na svojih farmah Jezera in Nemščak. Od 12 tisoč do 15 tisoč prašičev za nas vzredijo rejci kooperanti, mi pa jim pripeljemo pujske in krmo. Od 10 tisoč do 12 tisoč prašičev pitancev pa odkupimo od pogodbenih rejcev, ki imajo zaključene reje. To pomeni, da imajo svoje plemenske svinje in pujske, ki jih pitajo do klavne teže,« še pravi Branko Virag.
