Mediji nič kaj dosti ne poročajo, da se je v četrtek na kranjskem sodišču pričelo sojenju upokojenemu majorju Danilu Radovanoviću, ki je imel kot poveljnik 1. bataljona vrhniške oklepe brigade dne 27. 6. 1991 ob 2.40 uri nalogo za vsako ceno zavzeti brniško letališče. Na njegov ukaz naj bi podporočnik Sašo Ignjatovič z mitraljezom streljal na vozilo avstrijskih novinarjev, ki sta bila s svojim vozilom na stezi in bila takoj mrtva; vozilo je namreč zgorelo. Tudi Radovanović se ne upa priti v Slovenijo na sojenje in ga spremlja po video-konferenci. Kot preberem, se naj bi zagovarjal, da na vozilu ni bilo napisa Press in da sta novinarja prevažala nekakšne cevi, ki naj bi bile podobne protioklepnemu orožju.
Ali se pogovarjamo o dejanski zmoti kot pravnem institutu, ki storilca kaznivega dejanja odvrne od odgovornosti, ali pa o slepem poveljniku, ki ne zna uporabljati merilnih naprav, ki mu omogočajo natančno identifikacijo cilja? Po ženevski konvenciji je namreč prepovedano uničevati civilne cilje in je bilo omenjeno kaznivo dejanje klasificirano kot vojno hudodelstvo, ki ne zastara. Vse skupaj se da razumeti, vendar Radovanovićev agresorski opus, če se tako izrazim, ni bil lociran samo na letališče Brnik, ki ga je moral za vsako zavzeti. Agresorski pohod 1. bataljona I. oklepne brigade se je pričel 27. 6. 1991 ob 2.40 uri, ko so zagrmeli tanki na Košacih in so gosenice zlovešče zarezale v nočni mir Vrhnike.
Apeliram na novinarje, novinarske hiše, posebno direktorja RTV, da pobrskajo po arhivih videoposnetkov Radovanovićevega agresorskega opusa. Ob posnetku »pregažene, pomendrane« službene stoenke slovenske milice, ob vseh jasno vidnih slovenskih emblemih, se Radovanović ne bo mogel izgovarjati, da so ga policisti merili s topovi.
Ja, hladnokrvno sta bila pokončana avstrijska novinarja in storilca je po mojem mnenju treba kaznovati, drugače je pravo brez pomena.
Vid Drašček, Vrhnika