Pomladanska dela na trati lahko razvrstimo v več opravil. Eno izmed najpomembnejših je prezračevanje, na kar pogosto pozabimo, sledi saniranje različnih udrtin in posedanj in tudi zdravljenja prizadetih površin, če tako rečemo odstranjevanju mahu, dognojevanju in tudi odstranjevanjem različnih invazivnih ali bolnih delov trave. Redna košnja namreč ne vpliva le na videz, ampak z njo vplivamo tudi na pomanjkanje določenih hranil in posledično poškodb in rasti neželenih tujkov, kot na primer mahu. Spomladanski meseci so tudi idealni za manjša zemeljska dela, nove poti ali urejanje določenih področij, postavitve namakalnega sistema, s setvijo trave pa morda še počakajmo kakšen dan. Najprimernejši čas za setev trave je sicer konec poletja, prav tako je za to opravilo primerna pomlad.

Prezračevanje trate

Najmanj, kar moramo narediti spomladi, je grabljenje starega listja oziroma tistega, kar ga je še ostalo od jesenskega pospravljanja, travo pa lahko prezračimo s posebnimi grabljami ali električnim prezračevalnikom, ki je primeren za manjše površine. Za večje površine priporočamo motorni vertikulator, ki si ga lahko izposodimo tudi v nekaterih trgovinah in servisih za vrtne stroje.

S prezračevanjem trate površino razrahljamo posebej močno zbite dele ter poskrbimo za več kisika v tleh. Prav tako pa se v kanalčkih, ki jih naredi vertikulator, okrepi razraščenost koreninskega sistema trave. Vrtni strokovnjaki priporočajo prezračevanje dvakrat letno, in sicer zgodaj spomladi in zgodaj jeseni.

Z gibljivimi noži na vertikulirnem stroju razrahljamo zgornjo plast tal in tako lažje odstranimo odmrle ostanke trave, različnega listja ter plevelov in mahu. Ta se navadno širi na senčnih in vlažnih tleh, je pa posledica slabe prehranjenosti tal, kar pomeni, da moramo po odstranitvi mahu poskrbeti tudi za dognojevanje oziroma dodajanje hranil. Uporaben način za hitrejše pobiranje ostankov po prezračevanju je uporaba kosilnice s košem, s katero gremo preko obdelane površine in poberemo ostanke. Za odstranjevanje mahu so na voljo različni pripravki, marsikdo pa prisega le na apno ali modro galico. Apno potresimo pred dežjem in ga pustimo, da učinkuje vsaj tri tedne, potem pa ga pograbimo. Svežega mahu ne grabimo, saj ga bomo s tem raznesli tudi na druge še 'neokužene' dele trate.

Dognojevanje in peskanje

Vsekakor priporočamo tudi dognojevanje. Na trgu so na voljo različna gnojila za trate in travnike, gnojilo naj ne vsebuje preveč dušika, dovolj naj bo fosforja, kalija in mikroelementov. Priporočljivo je tudi potresanje kremenčevega peska, s katerim bomo preprečili zbijanje zemlje. Kremenčev pesek ročno ali s posebnimi sejalnicami trosimo po trati v količini od enega do treh kg na kvadratni meter, s tem da je pri večjih posegih priporočljiva večja količina (tri kilograme). Pesek naj bo granulacije do 1,5 mm, potresemo ga v debelini do pet mm, dež pa bo potem poskrbel za to, da bo počasi pronical v zemljo. Pesek prezrači trato in omogoči travi boljšo rast, poleg tega pa tudi zadržuje vlago v vročih poletnih dnevih.

Spomladi se lahko na trati pojavijo tudi gola mesta, po ostrejših zimah pa tudi snežna plesen. To so sivo-rjavi madeži s premerom do 30 cm, ki imajo ob robu sivo-belo vatasto strukturo. Običajno sama odmre poleti, če pa želimo trato čim prej ozdraviti, prizadeta mesta spet prezračimo, odstranimo plesen, dosejemo in predele pokrijemo s plastjo kremenčevega peska debelo kar dober centimeter. Različni madeži na travi lahko nastajajo iz različnih vzrokov, njihove odprave pa se je treba lotiti zelo resno, saj močno kazijo videz. Sanacijo različnih udrtin in golih mest opravimo z dodajanjem zemlje in spet kremenčevega peska ter dosejevanjem, ne pozabimo pa tudi na razgrabljanje krtin. Če smo jih razgrabili pravočasno, je to rahla zemlja, če pa je kritno ujel mraz, je treba kepe razbiti nas manjše kose.

Oglejmo pa si še en pripomoček oziroma del, ki nam bo pomagal do lepše trate. To je valjanje trave, ki je priporočljivo iz različnih vzrokov. Ruša se usede in poveže s tlemi (nekatere trave se med rastjo dvigujejo in imamo spomladi občutek, kot da hodimo po peni), korenine dobijo boljši stik z zemljo, za lažjo košnjo pa z valjanjem izravnamo tudi manjše neravnine. Valjanje ni priporočljivo na težkih, ilovnatih, mokrih tleh ali na nasipih slabe kakovosti. Na ustrezno pripravljenih, peščenih, humusnih in rahlih tleh je valjanje priporočljivo, seveda pa valjar ne sme biti pretežak.

Spomladanska setev

Naj nekaj besed namenimo tudi spomladanski setvi trave. Če se odločimo za polaganje travnih ruš, je priporočljivo, da površino že jeseni prekopljemo do globine 15 cm. Bolj peščeni zemlji dodamo več organskih snovi v obliki zrelega komposta, zbiti in težki glinasti zemlji pa dodamo kremenove peske, da dosežemo večjo zračnost in globok razvoj korenin. Prekisli zemlji dodamo sredstva za razkisanje tal (kalcijev karbonat). Kisla tla so idealna za pojav mahu, posebej na bolj senčnih in vlažnih predelih. Spomladi potem teren spet prekopljemo, tako kot na urejenih trdnih površinah pa je tudi tukaj priporočljivo, da je teren rahlo nagnjen, da preprečimo zastajanje vode. Praktično enaka priprava je tudi za setev, s to razliko, da pred sejanjem zgornji sloj še dodatno razrahljamo z grabljami. Najbolj primeren mesec za setev je september, ko je zemlja še topla, sejemo lahko tudi od aprila do sredine maja, moramo pa biti bolj pozorni na zalivanje, tudi kasnejše. Najbolj primerna temperatura za setev je med 15 °C in 25 °C. Vrtna trata najbolje uspeva v pH območju med 6,0 in 7,5, kar lahko ugotovimo s pomočjo lakmusovih lističev, ki se različno obarvajo, če so tla kisla ali bazična.

Seme enakomerno posejemo (zelo uporabni so ročni trosilniki) in pazimo, da smo zapolnili vse kote in robove. Sejemo plitvo do globine enega centimetra, sicer ne bo kalilo enakomerno. Po setvi površino povaljamo (ali pohodimo), zemlja pa ne ne sme biti vlažna, saj se bo prijemala na čevlje oziroma valjar. Na kvadratni meter porabimo približno 25 do 40 gramov semena, sama kalitev pa traja do tri tedne. Ko trava doseže višino enega centimetra, preglejmo rušo in preverimo, ali so na njej prazna mesta, ki smo jih s setvijo zgrešili in jih ponovno dosejmo. Posejano površino prekrijmo s kopreno zaradi zaščite pred preveliko izsušitvijo in tudi ptiči, ter jo redno namakajmo. Prvo košnjo opravimo, ko trava zraste do višine približno osem cm, ne kosimo povsem do tal, ampak največ eno tretjino višine bilk, na najnižjo višino od pet do šest cm, starejšo travo pa še kak centimeter nižje.

Potem sledi redno vzdrževanje trate, ob košnji pa priporočamo tudi občasno dognojevanje. Spomladi je treba travo kositi skoraj vsak teden, poleti in jeseni pa manj pogosto. Ne naredimo pa napake in poleti ne puščajmo visoke trave v želji, da našega travnika suša ne bi preveč prizadela. Višja kot je trava, več vode se izgublja skozi liste in lahko tako območje tudi propade oziroma potrebuje dalj časa za jesensko obnovitev.