S prepletom njenih dnevniških zapisov in odlomkov iz romanov, ki jih v spremstvu melanholičnega joka električne kitare sentimentalno narira Gwendoline Christie, Eva Vitija gradi »ljubezensko biografijo« ženske, ki pomembnega pečata ni pustila le na svojih bralcih, temveč predvsem tudi partnericah in ljubimkah, katerih razburljive in pogosto fascinantne zgodbe se plastijo preko intervjujev govorečih glav. A dokumentarec osebne pripovedi žensk, ki so v različnih življenjskih obdobjih na različnih koncih sveta od New Yorka, Pensilvanije do Pariza, Berlina in angleškega podeželja zaznamovale njeno eksistenco, (pre)redko dopolnjuje z arhivskimi posnetki radijskih in televizijskih oddaj, ki odpirajo prvoosebno okno v njene navdihe, vzgibe do pisanja in psihološke orise literarnih protagonistov. Ti v sebi nemalokrat skrivajo podtone kvirovskih identitet, med njimi pa najbolj izstopa prav (homo)erotično obsedeni in sociopatski Tom Ripley, ki se v svojem cinizmu in amoralnosti izrisuje kot njen alter ego. Ali kot nam Patricia Highsmith prizna v enem svojih dnevniških zapisov: »Pisanje je nadomestilo za življenje, ki ga sama ne morem imeti.«
Film najbolj blesti, ko na platno preliva njene dnevniške zapise in pred nami v animaciji izrisuje miselni proces njenega pisanja. Ko nam skozi razkropljene arhivske posnetke ponuja uvid v njeno obvladanje tujih jezikov, čudaško obsesijo s polži, potovanja po Evropi in anekdote o inspiracijah, ki so rodile njene najbolj prepoznane knjige. A njena filozofija in pristop do pisanja sta zaradi ljubezenskih vinjet pogosto odrinjena na stranski tir, kakor se tudi utrinki njene zasebnosti ujamejo v past izčiščene prizme (večinoma nesrečnih in kratkoročnih) ljubezenskih razmerij, v kateri umanjka prostor za kompleksnejše in predvsem pogosto kontradiktorne dimenzije te vsestransko fascinantne osebe. Depresija, alkoholizem in ponotranjena mizoginija, ki se v njenih delih izraža skozi skoraj popolno odsotnost ženskih protagonistk, so tako le bežno omenjeni, čeprav prav ta perspektiva Patricie Highsmith najbolje pojasnjuje prevladujočo temačnost in psihološko večplastnost njenega opusa.
Ko se Matt Damon v vlogi moralno dvoumnega Ripleyja, ki ne pozna obžalovanja za svoja dejanja, tako prepleta z referenčnimi prizori filmov, ki so v režiji Alfreda Hitchcocka, Wima Wendersa in Todda Haynesa v filmski kanon prenesli večji del njenih objavljenih knjig, se pred nami izriše režiserkina agenda, da nam pisateljico predstavi predvsem v luči kvir ženske, ki je revolucionirala lezbično literaturo. Leta 1952 izdani roman Carol, pod katerega se s svojim pravim imenom podpiše šele leta 1990, ostaja njen edini (odkrito) kvirovski roman, a dnevniški zapisi in po smrti najdeni rokopisi razkrijejo, da je nastajalo nadaljevanje; tega pa so sčasoma zaustavili ponotranjeni sram, krivda ter toksičen odnos z materjo, ki nikoli ni sprejela hčerine spolne usmerjenosti. A njen vsestranski komercialni uspeh je vendarle pripomogel, da se je lahko v petdesetih letih prejšnjega stoletja kljub ameriškemu puritanizmu vsaj delno osvobodila ženskemu spolu pripetih družbenih restrikcij. In kar je vendarle ostalo neizživetega, danes živi dalje med platnicami in stavki njenih besed; kot tudi v filmih, danes že klasikah, ki skozi Ciklus Patricie Highsmith v minulem in prihajajočem mesecu polnijo platno Kinodvora.