S prvim delom Kučanove izjave se strinjam, saj obeležitev osamosvojitve Slovenije v prestolnici države Ljubljani z ustreznim spomenikom zasluži svoje mesto. Po moje je tudi Trg republike, kjer naj bi spomenik stal, prava izbira. Prav tako se strinjam, da bi postavitev takega obeležja zmanjšala ali nevtralizirala sedanja trenja v zvezi z združitvijo Muzeja osamosvojitve z Muzejem novejše zgodovine. Nikakor pa se ne strinjam in odločno zavračam, da bi umaknili obstoječi spomenik na Trgu republike. Ne samo to, to dejanje, kot poudarja Levica, bi verjetno povzročilo množično umikanje vseh spomenikov iz polpretekle zgodovine in preimenovanje ulic. V tem smislu se je takoj oglasil tudi Lojze Peterle, ki je širokogrudno podprl Kučanovo idejo in hkrati dodal, da je nemudoma treba umakniti tudi spomenik Edvardu Kardelju in Borisu Kidriču v središču Ljubljane. Slednje potrjuje moj dvom o nadaljnji usodi spomenikov in spominskih obeležij, za katere množično skrbimo člani združenj borcev, ki kot nevladne oziroma civilne organizacije ohranjamo vrednote NOB in se borimo proti vsem pritiskom potvarjanja in spreminjanja zgodovinskih dejstev in vloge NOB v zgodovini Slovencev.
Zavedajmo se, da brez boja in zmage naših staršev in prastaršev nad nacizmom in fašizmom v 2. svetovni vojni tudi osamosvojitve Slovenije ne bi bilo. In prav tisti, ki sedaj močno podpirajo idejo Kučana o postavitvi osamosvojitvenega spomenika in hkratni odstranitvi obstoječega spomenika na Trgu revolucije, so tisti, ki zagovarjajo in poveličujejo posameznike osamosvojitvene vojne ter jim hočejo postavljati spomenike in hkrati potvarjajo in spreminjajo vlogo in pomen NOB. Ravno ti enačijo domobrance in kolaborante z okupatorjem, ki so zaprisegli pred okupatorjem, s partizani oziroma zmagovalci nad fašizmom. Mimogrede – manjka mi letošnja osrednja prireditev v Ljubljani ob 9. maju, osvoboditvi Ljubljane, mesta heroja. Namesto nje smo praznovali Dan Evrope – mimogrede, nisem proti temu, ampak Ljubljana bi si zaslužila ob dnevu osrednjo prireditev, kjer bi plapolali prapori združenj borcev in kjer bi se slišala partizanska pesem, kot smo nekoč to že imeli. Posebna pohvala gre sicer županu Zoranu Jankoviću, ki na slavnostni seji mestnega sveta ob podelitvi nagrad mesta Ljubljane na ljubljanskem gradu velik del kulturnega programa namenil tudi spominu na NOV, vključno z nastopom Partizanskega pevskega zbora.
Na koncu moram opozoriti, da je kar nekaj članov združenja borcev, ki deluje na področju bivše občine Moste, ob Kučanovi pobudi za odstranitev spomenika na Trgu republike izrazilo gnev in odločen odpor, in sicer s takojšnjim izstopom iz članstva zveze borcev. Mislim, da je to slab znak za bodočnost borčevskih organizacij in odnosa javnosti do njih. Ne samo slednje, vprašljiva bo tudi skrb za spominska obeležja, ki nas vežejo na NOB, in nazadnje me skrbi tudi odnos do pomena zgodovine NOB nasploh. Če bomo sedaj popustili, ne bo nikoli vrnitve nazaj. In pri tem se bodo naši predniki, vključno s tistimi, ki so padli za to, kar imamo danes, obračali v grobovih. Da ne pomislim na tiste, za katerih grobove niti ne vemo.
Nekoč smo se zavedali, da narod, ki ne prizna svoje zgodovine, ni vreden ne sedanjosti in ne bodočnosti. Strinjam se s Kučanovo idejo, da bi država na Trgu republike, kjer so junija leta 1991 potekale slovesnosti ob osamosvojitvi, postavila pomnik oziroma državni spomenik osamosvojitvi, ki bi združeval vse njene prebivalce. Hkrati pa naj na istem mestu, kot stoji sedaj, na Trgu republike ostane spomenik kot znak spoštovanja in pomena zgodovine in uspeha NOB, ki je bil podlaga tudi za osamosvojitev Slovenije v letu 1991. Le tako bomo pokazali svoj odnos in spoštovanje udeležencev tako polpretekle zgodovine kot tudi osamosvojitve Slovenije.
Branka Kastelic, Ljubljana
