Iz revije: "Vsi, ki jih imam vsaj malo rad, mi povzročajo bolečine." Se strinjate?

Preden začnete citirati ta ali oni epski rokerski napev, ki z bogatimi metaforami razloži trpljenje neuslišane ljubezni, naj povem, da v tem kontekstu ne govorim o specifično romantični ljubezni, ampak o ljubezni v najširšem smislu. Beseda ljubezen je v slovenščini sicer nekoliko okorna, zato jo v prozi lahko zasledimo pogosto, v pogovoru pa skoraj nikoli. Zdi se preveč enoznačna, opredeljena zgolj v povezavi z zaljubljenostjo, in prav zato jo želim v tem razmišljanju opredeliti širše. V smislu, da je vsak odnos ustvarjen na podlagi neke oblike ljubezni, te oblike pa so si med seboj zelo različne. Ljubezen do partnerja namreč ni ista kot ljubezen do družinskega člana kot ta ni ista kot ljubezen v prijateljskem odnosu, ki spet ni ista kot ljubezen do … kaj vem, domačega ljubljenčka, recimo. Vsaj upam, da ni.

Neštete ljubezni, a vse bolijo

Drži torej ideja, da obstaja toliko ljubezni, kot je ljudi, ki ljubijo. V vseh oblikah. In verjetno se lahko strinjate, da če kje nastane bolečina, je to tam, kjer nas povezuje takšna ali drugačna ljubezen. Da se nekoliko distanciram od besede ljubezen, bom povedal nekoliko drugače in iz povsem svoje perspektive – vsi, ki jih imam vsaj malo rad, mi povzročajo bolečine. Od narave odnosa je potem odvisno, ali mi povzročajo malo ali veliko bolečine, ampak ker sem bolj občutljive sorte, si te bolečine praviloma ustvarim več, kot se spodobi za zrelo osebo. A o tem kdaj drugič.

V slogu kavarniške psihologije sicer radi govorimo prav nasprotno. Da ljubezen ne bi smela boleti. Kar se mi zdi nekoliko naivno, če ne celo povsem zmotno. Ko govorim o bolečini v tem smislu, ne mislim na tista razmerja, kjer nekdo vztrajno goji ljubezen do partnerja, ki ga tako ali drugače zlorablja. V teh tragičnih primerih gre za drugačno kadenco čustev, prepletenih s strahom, osamljenostjo in pomanjkanjem samozavesti. Če nič drugega, v takšni obliki odnosa tisti, ki zlorablja, ne ljubi, ne vrača ljubezni. Bolečina, ki sledi, ne izvira iz ljubezni, ampak iz trpljenja, nemoči ali obupa. To ni bolečina, ki jo izpostavljam.

Zasidrana nekje globoko, nikoli pozabljena

Ko želim govoriti o sožitju ljubezni in bolečine, se osredotočam na tista dobra, kakovostna, recimo jim, zavoljo razprave, normalna razmerja. Tam bolečina igra vlogo podaljška ljubezni, celo kot njen dokaz. Zamislite si odnos, ki ga povezuje takšna ali drugačna ljubezen. Recimo odnos med romantičnima partnerjema, ali odnos med mamo in njenim otrokom, morda prijateljski odnos, kjer ljubezen temelji le na tem, da nam za nekoga drugega ni vseeno. Zamislite si kateregakoli od teh odnosov in potem razmislite, kaj se zgodi, ko se v ta odnos zaplete nekaj nepričakovanega. Ko življenje postreže z enim od svojih številnih neprijetnih presenečenj in vstopi bolečina.

Recimo, da oseba, za katero nam je mar, zboli. Bolezen ima to moč, da vse dobro spremeni v grozo, da posrka vso svetlobo in vse napolni s temo. Če bolezen traja, bolečina iz te ljubezni vztrajno raste. Vedno bolj boli, ko nemočno opazujemo, kako počasi izgubljamo osebo, ki nam je blizu. Tisti, ki smo izgubili bližnje – partnerja, sorodnika ali prijatelja –, zelo dobro poznamo to prav posebno bolečino, ki izvira iz ljubezni. Še leta, celo desetletja pozneje jo imamo zabeleženo nekje globoko v spominu. Za vselej. Ta bolečina je prav posebna – kadarkoli lahko udari na dan, nenadoma, nekje iz ozadja, s simptomi, ki so nadvse specifični. Kot bi ti ogromna roka v telesu stisnila želodec in ga zavrtela. A zakaj je ta bolečina, ki obstaja le v sožitju z ljubeznijo, tako posebna?

Celoten članek preberite v aktualni številki revije ELLE.

Fotografije: Profimedia

Preberite še: Živila, ki jih ženske po 50. letu ne bi smele jesti: Upoštevajte tri pravila in ohranili boste vitkost

Priporočamo tudi: Maj bo najbolj nesrečen mesec, a ne za njih! 2 znamenji zodiaka čaka čas velikih uspehov na vseh področjih

Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu