Staranje prebivalstva, rastoči stroški in pomanjkanje zdravnikov
V ambulantah ni zdravnikov, v razredih ne učencev ne učiteljev; ni prodajalcev, varilcev, voznikov, duhovnikov, prevzemnikov kmetij ... In v Pismih bralcev smo nedolgo tega zapisali, da nas bo čez 25 let v delovni starosti še 273.000 manj, če nihče ne pride pomagat. Spoprijemanje s posledicami desetletja bistveno prenizke rodnosti je hočeš nočeš tu, a pristojne ustanove ga še ne jemljejo dovolj resno.
Zavod RS za zaposlovanje (ZRSZ) za prvo polletje 2024 predvideva potrebo po 34.516 delavcih, kar je na letni ravni 69.000. V letih, ko so se rojevali ti, ki naj bi zdaj poprijeli za delo, se nam jih je rodilo manj kot 20.000 na leto: manj kot 30-odstotna samooskrba s kadri, približno 40.000 primanjkljaja na leto. Za ZRZS so to »pozitivni« podatki, med napovedmi po področjih pa za »najpozitivnejše napovedi« označijo napovedi potreb tistih področij, ki bodo imele največji primanjkljaj ljudi. Zgradba Poročila o razvoju 2024 (Umar, april 2024) in prostor, dodeljen posameznim temam, ne sporočata bralcu, kako resen problem je to. Nobeden od 67 kazalnikov razvoja ni – celo v poglavju Gospodarska stabilnost ne – posvečen kadrovski vrzeli ali ukrepom proti njej. O njej ni besede v nobenem od naslovov 20 poglavij in podpoglavij. Kadrovske vrzeli in »staranja prebivalstva« sicer ne zamolčijo, vendar med priporočenimi zdravili komaj najdemo take, ki se nanašajo nanju, in med njimi zaman iščemo edino, ki se loteva problema pri korenini – v povečanje rojstev usmerjene družinske politike.
V zgodbi Milčinskega O županu, pastirju in ovcah je butalski pastir izgubil eno ovco od devetnajstih. Ker je trdil, da ima vse, sta se z županom dogovorila za preskus: če bo šestnajst občinskih mož, župan, policaj in pastir zgrabilo vsak svojo ovco, so vse, če bo kdo ostal brez ovce, pa ne. Zapodili so se za ovcami, možje so bili pošteni, nihče ni zgrabil dveh, in na koncu je policaj ostal brez ovce. »No, ali vidiš, trma trmasta,« pravi župan pastirju, »policaj je brez ovce, osemnajst jih je!« Pa se je zakregal pastir: »Kaj me briga policaj! Devetnajst jih je! Policaj je šema, zakaj ni zgrabil ovce prej in v pravem času, dokler jih je še kaj bilo!«
Prej in bolj se potrudi, pa boš imel svojo ovco: dovolj kardiologov, zidarjev, inženirjev … Zdravstvo, šolstvo, sociala, gospodarstvo ... jih, sram jih bodi, nimajo, ker si niso prizadevali in jim ponudili dovolj ugodnih pogojev, trdi butalski pastir. Kot so se ti možje pognali za ovcami, se šole, bolnišnice, podjetja ... na stojnicah, spletu, v medijih, na dnevih odprtih vrat poganjajo za dijaki, študenti in temi z diplomami in izkušnjami. A Butalci so imeli župana, ki je vedel, da je vseh premalo. Če eden zgrabi ovco, bo drugi ostal brez nje.
Tudi Republika Slovenija potrebuje državno ustanovo s pogledom v prihodnost dlje od leta 2030, ki bo pravi čas seštela potrebe in vire, ugotovila, kako strašno dosti nas manjka, ter prednostno poskrbela, da to ne bo usodno, za začetek pa – zagotovila, da bo vlada pred vložitvijo vsakega zakona ocenila njegov vpliv na kadrovsko vrzel in povečanje rojstev; poskrbela za možnost argumentirane politične razprave s tem, da bo Umarju naročila ocene letnih škod zaradi pomanjkanja ljudi (zavrnjena naročila, izguba dobička, davkov, prispevkov …). Za vsaj 25 let naprej je treba poročanju o stopnji samooskrbe s snovjo dodati poročanje o stopnji samooskrbe z ljudmi, oceniti primanjkljaj in koliko ga bomo zapolnili z vsakim od doslej predlaganih ukrepov ter predvideti stroške ukrepov in njihove stranske učinke (kolateralno škodo).
Potrebujemo voljo do dejavne vloge v prebivalstvenem razvoju ter zavest in soglasje, da pri tako velikem primanjkljaju ne gre za grožnjo razvoju, temveč za obstoj. Za odpoved obstoju smo v preteklosti že prejemali predloge, pa smo jih zavrnili ter našli voljo in moč za pot v življenje. Poskrbeti moramo, da bo tudi tokrat tako.
