Aktualna vlada veliko pozornosti namenja tako imenovanemu zelenemu prehodu. V praksi to pomeni prehod na trajnostno gospodarstvo in družbo, ki ne temelji na prekomerni porabi naravnih virov (vključno s fosilnimi gorivi) in prekomernem obremenjevanju okolja. V zadnjem času je veliko polemik zaradi novele energetskega zakona, vložene v parlamentarno proceduro, ki naj bi po mnenju nekaterih pregloboko posegala v življenja ljudi. Med drugim prepoveduje projektiranje in vgradnjo kotlov na zemeljski plin ali utekočinjeni naftni plin v novih stanovanjskih stavbah, v strnjenih naseljih prepoveduje projektiranje in vgradnjo kurilnih naprav na tekoča in trda goriva ter onemogoča podeljevanje novih koncesij za graditev plinskega omrežja.
Ključna vprašanja v povezavi z zelenim prehodom smo naslovili na ministrstvo za okolje, podnebje in energijo, ki ga vodi Bojan Kumer.
Ali se, glede na to, da Slovenija velja za izrazito vodnato državo, ministrstvo osredotoča tudi na nove proizvodne vire s področja hidroenergije? Ali torej poleg sonca zagovarjate še druge oblike zelenega prehoda, med njimi tudi hidroelektrarne?
Posodobitev nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) predvideva spremembo ciljev, ki so postavljeni za leto 2030, s tem pa tudi spremembo cilja na področju doseganja deleža obnovljivih virov energije v končni bruto rabi energije na nacionalni ravni. V veljavnem načrtu je bil ta cilj postavljen na 27 odstotkih obnovljivih virov energije v bruto končni rabi energije, medtem ko posodobitev NEPN ta cilj trenutno postavlja na 30-35 odstotkov obnovljivih virov energije v bruto končni rabi energije leta 2030. Zaradi tega se za naslednja leta spreminja tudi predvidena količina energije, proizvedene iz različnih virov obnovljivih virov energije. Trenutni predlog posodobitve NEPN predvideva sledečo razporeditev:
[[image_1_article_62644]]
Zagovarjamo torej rabo široko paleto različnih obnovljivih virov energije, pri čemer je potrebno imeti v mislih družbeno in okoljsko sprejemljivost.
Ali po vašem mnenju obstoječi upravljavci državnih družb, ki upravljajo z vodnimi viri, to počnejo odgovorno in gospodarno? Kako boste ravnali, če se bo izkazalo, da vodstva družb zanemarjajo hidroenergetske vire?
Kako deluje upravljalec državnih družb (SDH), se lahko presoja le z vidika pristojnosti vlade nad SDH. Torej, če so bili določeni kakšni cilji na to temo z državne družbe v Letnemu načrtu upravljanja naložb (LNU), potem mora SDH preverjati razloge za nedoseganje od odgovornih v družbah.
Glede na stanje pa na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo menimo, da energetske družbe svoje obstoječe hidroelektrarne dobro upravljajo in da so tudi sicer zainteresirane za dodatne naložbe in pripravljajo pobude za začetke državnega prostorskega načrta, kjer se soočajo z znanimi težavami in nasprotniki, zato ne moremo trditi, da zanemarjajo hidroenergetske vire.
Kako komentirate dejstvo, da se na dnevnem nivoju dviga obseg proizvedene električne energije, proizvedene iz sončnih elektrarn, po drugi strani pa vemo, da gre za enega najbolj nestanovitnih virov, ki je močno odvisen od sonca?
Veseli nas večanje proizvodnje električne energije iz sonca, ki se ne dogaja zgolj v Sloveniji ali Evropski uniji, temveč povsod po svetu. Po podatkih Mednarodne agencije za energijo (IEA) je bilo v letu 2023 dodanih za 510 GW novih obnovljivih virov energije kapacitet, od česar so sončne elektrarne predstavljale približno 380 GW kapacitet. Slovenija je konec leta 2022 imela postavljenih za 697,7 megavata (MW) kapacitet sončnih elektrarn. Zgolj v letu 2023 jih je bilo postavljenih dodatnih več kot 400 MW, tako da je konec leta skupna inštalirana moč sončnih elektrarn znašala 1101,5 MW.
Leta 2023 je Slovenija presegla mejo 1 gigavat (GW) postavljenih sončnih elektrarn.
S takšno rastjo je Slovenija dejansko bila ena izmed vodilnih držav v Evropski uniji glede na kazalec postavljene kapacitete sončnih elektrarn na prebivalca. V letu 2024 bo tudi proizvodnja električne energije iz sonca presegla 1 teravatno uro (TWh). Veseli nas, da s(m)o številni akterji prepoznali pomen in prednosti zelenega prehoda ter upamo, da bomo podobno rast nadaljevali tudi v prihodnjih letih. To tudi pomeni, da si s prenovo nacionalnega energetskega in podnebnega načrta, ki do leta 2030 predvideva približno 3500 MW postavljenih sončnih elektrarn, postavljamo realne in uresničljive ambiciozne cilje. Dogajanje na nacionalni in globalni ravni nam kaže, da se države zavedajo pomena zelenega energetskega prehoda in problematike podnebnih sprememb ter vlagajo napore v naslavljanje podnebne krize.
[[image_2_article_62644]]
Vsekakor pa to pomeni, da bo potrebno več naporov vložiti v upravljanje omrežij in porabe ter smotrno uporabo, hranjene ali pretvorbo viškov električne energije, ki potencialno nastajajo zaradi velike količine proizvodnih kapacitet.
Kaj ste že oziroma še boste storili za nadomeščanje izpadov proizvodnje energije s pomočjo sonca ob deževnih, oblačnih dneh, ko ta sistem ne deluje? Ali razmišljate o kombinaciji tovrstnih sončnih sistemov s hidroelektrarnami, kar je uspešna praksa v Švici, Avstriji, skandinavskih državah, ...?
Kot že omenjeno, je v nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu v prihodnje predvidena kombinacija rabe različnih virov energije, med katerimi so tudi obnovljivi viri energije (OVE). Različni viri OVE imajo različne karakteristike, zato je najbolj smotrna kombinacija različnih virov in ne zgolj raba enega vira. Takšni poti smo sledili do sedaj in se bo nadaljevala tudi v prihodnje.
[[image_3_article_62644]]
Zagotovo tudi hidroelektrarne pomagajo pri upravljanju sistema, saj je možna regulacija proizvodnje, ustavitve, nenazadnje tudi akumulacije za jezovi. Prakse neposrednega kombiniranja sončnih elektrarn in hidroelektrarn se razvijajo tudi v Sloveniji, in sicer na eni izmed hidroelektrarn na spodnji Savi.
Ali ste na ministrstvu preučili težave, s katerimi se soočajo države, ki se v okviru zelenega prehoda osredotočajo zgolj na sončno energijo, npr. Nemčija? Zaradi pogostih izpadov proizvodnje energije morajo le-to uvažati.
Na ministrstvu preučujemo nove prakse in rešitve ter vmesne težave, ki nastajajo zaradi sprememb, ki se dogajajo v (elektro)energetiki in pri zelenem energetskem prehodu, prav tako preučujemo težave, ki nastajajo zaradi rabe fosilnih virov ter odvisnosti od uvoza fosilnih virov, ki lahko posledično negativno vpliva na varnost, zanesljivost in samooskrbo z energijo.
