Zakaj sem celo življenje privlačila čustveno nedostopne ljudi?

Pogovor je stekel v trenutku in v enem večeru sva se pogovarjala o nešteto stvareh. O njegovem zanimanju za biologijo, do moje ljubezni do deskanja in najine skupne strasti do pisanja. Zdel se mi je zabaven, družaben, prizemljen. Všeč mi je bil njegov intelekt, smisel za humor in odprtost do tabu tem.

Zmenek se je nadaljeval pri meni doma. Skuhala sem nama večerjo, najin pogovor pa je postal globlji. Povedal mi je, kako je depresija njegovega očeta vplivala nanj, jaz pa sem delila svoje travme iz otroštva. Preko najinega pogovora sva se tako zelo povezala, da sem bila prepričana, da sem našla pravo osebo zase. Teden kasneje je sledil še drug zmenek, ki je bil prav tako čudovit. Na tretjem zmenku pa sem opazila nekaj nenavadnega. Dobila sem občutek, da on ni več zainteresiran. Svoje občutke sem preslišala in nadaljevala z zmenki, misleč, da imava oba enake želje in interese.

Nato pa sem kot strela z jasnega prejela njegovo sporočilo, da se ne želi več videvati z mano. Da čustveno ni na pravem mestu. "Nisi ti, jaz sem." Stavki, ki jih vsi poznamo. To se mi niti slučajno ni zgodilo prvič. Ta oseba je bila samo del mojega vzorca, ki je trajal že leta in leta.

Spoznam osebo, ki je odprta in prijetna. Z njo se povežem in resnično se mi zdi, da me vidi. Čez nekaj časa se oseba preprosto umakne in ta premik je vedno boleč. Bila sem tem v začaranem krogu "vroče-hladnih" razmerij, ki so se vedno končala z mojim strtim srcem.

Na koncu so me vedno preplavljali neprijetni občutki. Prepričanje, da nisem dovolj. Dvom, ali bom kdaj sploh našla pravo osebo zase. Razočaranje, da ne morem vzpostaviti zdravih odnosov. Občutki zavrnjenosti in manjvrednosti so vedno znova naselili moj um in telo.

Nisem razumela, kaj počnem narobe. Vedno se mi je zdelo, da imam z osebami močno kemijo. Pogovor je stekel zlahka. Pogovarjala sem se lahko o težkih stvareh in dovolila sem si biti ranljiva. Kje za vraga se je torej vedno znova zalomilo?

Po zadnjem razhodu sem se odločila, da moram nekaj ukreniti. Prvi korak je bil to, da sem začela opazovati, kakšno vlogo imam sama v teh odnosih. Bil je čas, da si priznam, da odgovorno in akivno prispevam k temu bolečemu ciklu. Očitno je, da vedno znova dajem priložnost osebam, ki so v resnici čustveno nedostopne. Tudi ko sem videla rdeče zastavice in opozorilne znake sem ostajala in upala, da se bo situacija spremenila.

K ciklu prispevam tako, da ne postavljam meja. Vedno sem bila pripravljena svetovati, pomagati in prisluhniti, ob tem pa sem pozabila nase. Spoznala sem tudi, da pri ljudeh opazim tisto, kar si želim videti. Vidim njihov potencial in vse, kar bi lahko bili, ne vidim pa, kakšni so v danem trenutku. Zatiskam si oči pred resnico in si prigovarjam, da osebo lahko "popravim".

Ko sem ozavestila, da sem za svoje vzorce odgovorna sama, je življenje postalo lažje. Vedela sem, da lahko sama spremenim svoje odnose in zgradim bolj zdravo razmerje.

Obenem je življenje postalo težje, saj sem začela intenzivno delati na sebi, kar je bilo večkrat naporno, boleče in utrujajoče. Nisem se več mogla izgovarjati na druge in govoriti, da imam preprosto "smolo" in da mi odnosi niso usojeni.

Ugotovila sem, da sem za to, da privlačim čustveno nedostopne ljudi v resnici popolnoma odgovorna sama. Zaradi nerazrešenih travm iz otroštva sem iskala ljubezen pri napačnih ljudeh in upala, da se bo nekaj spremenilo. Odigravala sem podobno dinamiko, kakršne sem bila vajena iz odnosa s starši in kakršen partnerski odnosa sta ima starša med seboj. 

Danes postavljam zdrave meje in ne pustim, da bi drugi črpali mojo energijo po svoji volji. Ljudi sprejemam takšne, kakršne so in si ne prizadevam, da bi jih spremenila. Prizadevam si raje, da spreminjam sebe in s tem spreminjam tudi odnose, ki jih imam z drugimi. Ni lahko in včasih spet padem v star cikel, vendar se zavedam tudi, da se z vsemi ne morem ujeti. Ironično imam zato zdaj veliko manj odnosov, a te, ki imam, so s pravimi osebami. Z ljudmi, ki me resnično razumejo ter si dovolijo biti ranljivi in odprti.

Po eni strani me žalosti, ko pomislim, koliko časa sem bila ujeta v tem viharju razočaranja, zavrnjenosti in občutkov manjvrednosti. Namesto da bi se osredotočala na to, kako lahko ljubezen ponudim sebi, sem se ukvarjala s tem, kako druge ohraniti v svojem življenju.

A resnica je, da ljudi ne moremo prisiliti, da ostanejo. Če se osredotočamo na njihov odhod, se nikoli ne moremo sprostiti in resnično uživati. Zdi se mi bolje, da preprosto cenimo njihovo bližino, obenem pa se imamo sami dovolj radi, da se nam svet ne podre, če odidejo. 

Enkrat, ko ozavestimo, da je odnos s seboj najpomembnejši od vseh, tudi odnosi z drugimi postanejo veliko bolj sproščeni, odprti in predani.

Prirejeno po: tinybuddha.com

• Preberite si še: Potreba po drogah - pomanjkanje stika s starši

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja