Biti v Sloveniji star

O vsem tem, torej sistematičnem pregledu težav, ki zadevajo starejšo populacijo v Sloveniji, smo govorili v današnji rubriki 24ur Inšpektor, ki je bila hkrati zaključek celotedenskega sistematičnega pretresanja in analiziranja te teme v okviru projekta Dejstva. Da bi težave dobile rešitve. Zato podatki, pričevanja, analize, slabi primeri in dobre prakse ... z novinarjem Miho Drozgom.

Na zgodbe starejših na robu družbe že leta glasno opozarja tudi Ninna Kozorog, humanitarka, predsednica društva Humanitarček, sicer specialistka nevrologije na Nevrokirurškem oddelku UKC Maribor: "Če si ti star, če veš, da nimaš svojcev, enostavno nimaš tiste lučke na koncu tunela, ko veš, da enostavno, ko ne boš mogel več skrbeti sam zase, ne bo nihče poskrbel zate. In ogromno naših starostnikov nam reče, bom zdaj navedla: vse, kar lahko naredim je, da crknem."

Zaradi starosti ali zdravstvenega stanja pomoč drugih potrebuje že vsak peti Slovenec. Spremembe so – je jasna Ninna Kozorog – zato nujne. Najprej si morata država in družba nehati zatiskati oči in se nehati delati, da problema ni. "Če mi vemo, da ima nekdo 320 evrov pokojnine, ve recimo finančna uprava ... zakaj potem temu starostniku mi ne pošljemo domov avtomatsko formularja za varstveni dodatek. / ... / vedno rečem, z vsem spoštovanjem do Fursa – položnica Fursa me vedno najde – potem bomo tudi te starostnike na tak način našli. Predvsem pa moramo v tem primeru razbiti to stigmo, da je recimo izredna finančna pomoč ali pa varstveni dodatek nekaj, kar morajo vračati."

Demografska slika Slovenije je jasna in znana, definirata jo dve temeljni značilnosti: nizka rodnost in – posledično – hitro staranje prebivalstva. Po podatkih statističnega urada je v Sloveniji danes več kot 420 tisoč prebivalcev, starejših od 65 let. Čez pet let jih bo več kot 470 tisoč, leta 2030 več kot pol milijona. Čez 30 let bo starejši od 65 let že vsak tretji prebivalec Slovenije. A če podatke pogledamo še natančneje – pojasnjuje strokovnjak za demografska vprašanja dr. Janez Malačič – je slika še bolj skrb vzbujajoča. "Že več desetletij imamo trend, da delež najbolj starih, lahko ga različno opredelite, recimo 80 in več let ali pa 85 in več let, ta zadnji je najbolj običajen, pa še hitreje, bistveno hitreje narašča kot delež 65 in več let starih. To pa so tisti, za katere je v resnici treba poskrbeti, zdaj bodisi na ravni družbe ali pa na družinski ravni v okviru te dolgotrajne oskrbe." Število upokojencev se počasi, a vztrajno približuje številu delovno aktivnih. Če so še pred 40 leti za enega upokojenca delali trije zaposleni, je danes to razmerje le še 1 proti 1,6. Izdatki za pokojnine bodo – kažejo projekcije – v prihodnjih letih skokovito rasli.

Slovenija trenutno za dolgotrajno oskrbo namenja le 0,94 odstotka BDP, evropsko povprečje je 1,4 odstotka – črno sliko na tem področju povzema vršilec dolžnosti sekretarja Skupnosti socialnih zavodov Slovenije Denis Sahernik: "Še vedno ugotavljamo, da skrb za starejše ni prioriteta naše države. Trenutno lahko starostnik v Sloveniji z neko občutnejšo potrebo po tuji pomoči pričakuje, da bo od države iz javnih virov dobil le povrnjeno v višini 30 odstotkov vseh stroškov. In to nas uvršča na sam rep držav glede sofinanciranja države."

Še bolj skrb vzbujajoče so ugotovitve računskega sodišča. Država denimo leta 2016 za skoraj 90 (89,4) odstotkov potencialnih upravičencev do različnih storitev socialnega varstva ni imela podatkov, ali, koliko in kakšno pomoč bi potrebovali. Država torej ne ve, koliko ljudi je ostalo brez potrebne pomoči. Primarijka Mojca Muršec, vodja Enote za psihogeriatrijo na Oddelku za psihiatrijo UKC Maribor, je zato povsem jasna: "Starostniki so večkrat prepuščeni sami sebi, morda svojim družinam. To je ključen problem. So osamljeni, žalostni, velikokrat tudi ekonomsko močno prikrajšani, ne zmorejo niti več normalno preživljati tistega svojega vsakdana."

Da sistem pomoči starejšim ne deluje, Mojca Muršec opozarja že leta. In ne govori na pamet. Na enoti za geriatrijo Oddelka za psihiatrijo UKC Maribor, ki ga vodi, letno zdravijo več kot 500 starostnikov z različnimi duševnimi motnjami. 34 razpoložljivih postelj je ves čas zasedenih. "Približno polovica teh bolnikov, ki pride k nam, ima demenco v enem pač svojih obdobij, večina je depresivnih, žalostnih, anksioznih, imajo težave morda v soočanju s svojim okoljem, morda imajo partnerske težave, razmišljajo o samomoru, samomorilni bolniki, skratka, v bistvu gre za eno psihiatrično obravnavo starejših, eno tako celostno obravnavo starejših v našem okolju." Čeprav starostnike zdravijo celostno, nudijo jim tudi socialno pomoč, psihološko podporo, pomagajo osmisliti življenje ... je težava predvsem, ker ni povezanosti z drugimi institucijami. "Nihče od nas ne ve, kaj kdo drug počne. In ko je enkrat, ko imamo starejšega pacienta hospitaliziranega, težko naredimo mrežo pomoči izven naše ustanove. Ker to ni samo to, da jih zdravstveno oskrbimo, da jim pozdravimo tisto osnovno duševno motnjo, zaradi katere pridejo k nam, ampak so potrebe mnogo širše. Potrebe po druženju, po pomoči na domu. Konec koncev tudi potrebe, da ... po transportu, po morda manjši pomoči na domu, v hiši, izven nje ..."

Slovenija medtem še vedno nima geriatrične bolnišnice, kjer bi preučevali, preprečevali, lajšali in zdravili izključno starostne bolezni. Tudi posamezni oddelki so prej izjema kot pravilo. Je ena od le šestih evropskih držav, ki nima niti specialističnega študija geriatrije. Žalostno dejstvo je: starejši prebivalci so že dolgo na stranskem tiru. Živimo v družbi, ki slavi kult mladosti. Če nisi mlad, funkcionalen, sposoben ustvarjati, izgubiš vrednost. Ne, ne izgubiš je, vzamejo ti jo. Sistem te izvrže. Starizem – sistematično stereotipiziranje, zapostavljanje in diskriminacija starejših – je tudi v Sloveniji še kako prisoten, je jasen prof. dr. Zvezdan Pirtošek, predstojnik katedre za nevrologijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, zdravnik na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana. A bolj kot s tem, kako ga odpraviti, kako pomagati starejšim, sprejeti nujno potrebni zakon o dolgotrajni oskrbi, se je politika ves ta čas ukvarjala sama s sabo. "Pri skorajda vseh vladah sem imel ta občutek preigravanja, skorajda otročjega preigravanja ministrstva za zdravje z ministrstvom za socialo. In pravzaprav dostikrat sem imel ta občutek, da nas bolj vodi misel na volitve, ki bodo čez leto ali leto, kot pa recimo neka vizija življenja našega naroda, mladih in starih čez desetletja in v naslednja stoletja," pove dr. Pirtošek za 24ur Inšpektor.