Kolesar s Klanca pri Komendi je tudi prvi favorit, ki lahko na Giru nadaljuje slovenske uspehe zadnjega desetletja. Prelomni trenutek zlate generacije se je zgodil ravno pred desetimi leti v Trstu, ko je Luka Mezgec dobil prvo etapo za Slovenijo na najpomembnejši večdnevni italijanski dirki. Od takrat do danes so slovenski ljubitelji kolesarstva tako razvajeni, da zmaga na etapi ni več dovolj. Zahtevajo se skupne zmage. Za to sta poskrbela Primož Roglič in Tadej Pogačar, ki se v zadnjih petih letih lahko podpišeta pod zmago na Giru, dve na Touru in tri na Vuelti. Vsako leto po koncu seštevamo uspehe in pridemo do zaključka, da je vsaka sezona najboljših dirkačev na sončni strani Alp boljša, saj ob izjemni dvojici, ki razvaja praktično na vsaki dirki, svoje dodajo še Jan Tratnik, Luka Mezgec, Matej Mohorič, Domen Novak in Matevž Govekar, ki zaključuje slovensko kolesarsko sedmerico na najvišji ravni.
Ker šest grand tourov in osem zmag na kolesarskih spomenikih v zadnjih petih letih za slovenske navijače, ki si vedno želijo še več, ni dovolj, je letošnja sezona idealna priložnost, da se postavijo novi mejniki v zgodovini tega športa. Vse skupaj se razvija tako, da se bodo spreminjali svetovni in ne zgolj slovenski mejniki. Tadej Pogačar ima v prihodnjih treh tednih jasen cilj – postati drugi Slovenec s trofejo Senza Fine, ki jo prejme zmagovalec Gira. Za vso javnost se zdi zmaga Pogija samoumevna, zato večina že pogleduje proti velikemu Touru – za mnoge še vedno edinemu pravemu merilu, kdo je najboljši kolesar na svetu.
Tadej Pogačar bo tam meril na zgodovinski dvojček, ki je nazadnje leta 1998 uspel Marcu Pantaniju. Sodeč po razpletu dosedanje sezone, ko sta se na Baskiji poškodovala Remco Evenepoel in Jonas Vingegaard, bo njegov glavni tekmec Primož Roglič. Scenarij dvojne slovenske zmage drugič v zgodovini, po legendarni borbi na kronometru na La Planche des Belles Filles 2020, se ne zdi nemogoč. Dve tritedenski dirki v eni sezoni sta Rogla in Pogi nazadnje slavila leta 2021, ko je Zasavec dobil svojo tretjo Vuelto in Pogačar svoj drugi Tour. Ob idealnem scenariju bi bila sezona že na polovici sanjska in zgodovinska, kolesarje pa bo čakala še Vuelta. Ta je še daleč in najboljši še nimajo v načrtih, kdo bo tam nastopal. Ob morebitnem zgodovinskem dvojčku ni mogoče izključiti, da Pogačar ne bi poskusil tudi z nepredstavljivim trojčkom v enem letu, Roglič pa je že trikrat dokazal, da mu ceste v Španiji ustrezajo. Ves čas bodo svojo pot v slovensko kolesarsko zgodovino z lovom na etapne zmage utirali tudi preostali mušketirji, ki imajo to priložnost.
Ob vsem skupaj je leto 2024 polno reprezentančnih priložnosti in selektor Uroš Murn ima sladke skrbi. Če zdravje najboljših ostane neogroženo, bo le s težavo izločil četverico za cestno dirko na olimpijskih igrah v Parizu, ki bo poskušala izboljšati Pogačarjev bron iz Tokia. Sveti gral reprezentančnega kolesarstva pa je svetovno prvenstvo. Mavrična majica, ki jo je nazadnje osvojil Matej Mohorič lani na makadamu, kolesarjem pomeni najprestižnejšo nagrado. To je uspeh, ki ga Slovenija v elitni konkurenci na cesti še nima, prvič pa sta pred sezono Roglič in Pogačar napovedala, da sta za omenjeni cilj pripravljena delati skupaj. Priložnost v Zürichu bo velika, saj je teren prvima zvezdnikoma pisan na kožo, ob sebi pa bosta imela v Mezgecu, Tratniku, Mohoriču in Novaku najboljše pomočnike na svetu.
Vse našteto se za malo Slovenijo zdi skoraj neresnično, a leto 2024 lahko postane zgodovinsko. Pri vsem tem je spodbudno, da uspehov očitno ne bo konec, tudi ko se bo poslovila zlata generacija, saj na mladinskih dirkah že blestijo njihovi nasledniki, ki si ustvarjajo pot na najvišjo raven. V tej sezoni sta za največji uspeh poskrbela Jakob Omrzel in Erazem Valjavec, ki sta slavila dvojno zmago na mladinskem spomeniku Pariz–Roubaix, v razvojni ekipi UAE Emirates pa svojo kakovost ves čas potrjujeta Gal Glivar in Anže Ravbar.
