Srečno pot, ljuba Manca
Če bi bila bog, bi danes popravila tri stvari. Prva je, da bi se misli, ki spodrivajo in prehitevajo druga drugo, na čudežen način sporazumele in se v smiselnem curku bistro izlile na papir. Še zmeraj papir, ne zaslon. Tako se ne bi dogajalo, da se tiste, ki so iskre kot mladi konji, lepe, neučakane in divje, splašijo in pobegnejo v ukleti črni gozd, ki se razprostira za mejami zavesti. In druge, plašne in sramežljive, ki priklicujejo v spomin drobce, kot je bil neki sončni dan ob morju, ko so valovi igrali na napete strune poletja, ti pa si se smejala v kuštrave borovce in z besedami trkala na dušo, ne bi poniknile nekje med marjeticami. In bi redke gostje, ki v tesnobnem dnevu splavajo iz temnih globočin, da bi strašile, na belini, v družbi pogumnih, veselih, radoživih misli izgubile svoj urok.
Druga stvar je, da bi se slike, ki so jih ujele oči, prav takšne, kakršne se vrstijo za vekami, široke od levega do desnega očesnega kotička in globoke od konice nosu do bledikaste črte obzorja, preslikale na platno. Da bi bilo na vsaki sliki jasno, kdo je gledal, kar je videl. Kot podpis. Nekateri gledajo ljudi in ulico in vodnjak na trgu in most in reko in okna, na katerih so rože, in mize na poletnem vrtu, kjer sedijo ljudje, in knjige v izložbi skozi tako ozke špranje, da se skoznje ne morejo prebiti detajli in barve. Ti si gledala s široko odprtimi očmi, ki so se ožile v smehu in širile v večnem čudenju in navdušenju nad pomladno brstečimi vejami, nad cvetjem, nad otroki in psi, nad besedami, ki so plesale ali se spotikale po straneh časopisov, revij, knjig, nad ljudmi, nad nebom in tistim, kar je ali ni onkraj, nad tistim, kar je v srcu, tudi če se na sliki ne vidi.
In tretja stvar, ki bi jo spremenila, če bi bila bog, je to, kar mogoče v vseh časih znajo največji mojstri: od tu prhniti tja. Hitro kot misel. Tako bi ti lahko še pred tem majskim dežjem, ki je umil nebo, rekla: srečno pot, ljuba učiteljica Manca.
