Evropa, quo vadis? Ko morilec otrok postaja junak in vzornik

Sociolog Emmmanuel Casajus z Univerze Paris Diderot že leta preučuje skrajno desne skupine. Pravi, da se kulturni boj krepi, ideje in simboli prihajajo iz poganske mitologije (povsod je priljubljena nordijska), iz krščanstva, poganja jih antisemitizem, so proti migrantom, proti republiki, obsedeni z lastno nacijo, so proti istospolnim porokam, naklonjeni fašistični ideologiji.

Anders Breivik je, spomnimo, 22. julija 2011 ubil 77 ljudi, večinoma mladih, na taboru delavske mladine na otoku Utoya.

V Nemčiji sta učitelja morala zapustiti šolo, potem ko so pritiski postali neznosni. Pozvali so k lovu nanju, jima fizično grozili. Vse to zato, ker sta vodstvo šole z javnim pismom opozorila na vse slabše razmere v šoli. Otroci so se pozdravljali s hitlerjevskim pozdravom z dvignjeno desnico, risali kljukaste križe, širili antisemitske vsebine, govorili, da je holokavst izmišljen. Otroci kot otroci, ponavljajo to, kar slišijo doma od staršev. Otroci večine teh stvari najbrž sploh dobro ne razumejo, ampak tudi njihovi starši jih zares ne. Je pa tako skoraj povsod na vzhodu Nemčije, kjer je bilo letos 30 do 40 odstotkov več prijav skrajnega desničarstva.

Pomembne volitve so v Španiji, veliko možnosti, da pride v vlado, ima skrajno desni Vox, ki že sovlada v 140 mestih. Tam že izganjajo za njih sporne predstave, celo risanko Kozmoblisk so nekje prepovedali, ker se v njej poljubita ženski. Izginjajo oddelki za enakopravnost in okolje. Če zmagajo, obljubljajo takojšen izstop iz vseh okoljskih sporazumov in organizacij. Zavzemajo se za terapije za ozdravitev homoseksualnosti, spolna vzgoja ne sodi v šolo, spolnega nasilja po njihovem ni, so proti splavu. Strah je Katalonce, že omemba pravice do samoodločbe bo lahko pomenila dolgoleten zapor. Finska, minister v novi desni vladi je vendarle moral odstopiti, znan je po podpori neonacističnim shodom, podnebno krizo pa bi reševal s podnebnimi splavi. Se pravi, v Afriki naj bo čim več splavov, da ne bo tolikšnega navala na Evropo, ko bo tam zaradi podnebnih sprememb že postajalo nemogoče živeti. Finski minister je res odstopil. To, kar bi morali razumeti, pa je, da gremo v čase, ko politikom zaradi takih izjav ne bo več treba odstopati, ampak bodo nagrajeni. Tako kot so verjetno ocenili naši trije junaki, evropski poslanci, da so morda vseeno nekoliko prehiteli razvoj dogodkov.

Pri glasovanju v Evropskem parlamentu o resoluciji, ki je obsodila izjavo obsojenega hrvaškega vojnega zločinca Daria Kordića, ki so ga pogojno izpustili po 17 letih v zaporu. Izjavil je, da bi vse še enkrat ponovil. Se pravi, še enkrat bi klal otroke, starce. Obsojen je bil zaradi  sodelovanja pri pokolu najmanj 100 ljudi v vasi Ahmiči leta 1993. Za resolucijo je glasovala ogromna večina poslancev. Med peščico, ki je glasovala proti, so bili tudi trije naši poslanci. Ki so si potem sicer premislili in vsi trije trdijo, da so se pri glasovanju zmotili.

Nekako so pritisnili na napačen gumb. Se zgodi, čeprav kar trem, ki tudi niso kakšni začetniki v Evropskem parlamentu, da bi morda zato lahko imeli težave s pritiskanjem gumbov.

Poglejmo, Milan Zver od leta 2009, Romana Tomc od 2014, tako kot Franc Bogovič. Eh, tudi vodja SDS Janez Janša se lahko zmoti, zakaj se ne bi oni. Kot smo videli oziroma slišali, ko je gostoval v oddaji na hrvaški javni televiziji pri voditelju, ki je znan podpornik ustašev, slikan v uniformi nacistične Nemčije s kljukastim križem in plakatom Ku klux klana, obsojen, ker je prostitutke plačeval s kokainom. Janša je pomešal jame, iz katerih se je, kot pripoveduje, med vojno rešil njegov oče.  

"Padli smo /za domovino/, ampak ne v isti jarek," kot je zapisal legendarni pesnik Ivan Volarič Feo.

Nedavni nemiri v Franciji so značilni in odzvanjajo številne probleme po Evropi. In vsi jih in jih bodo, kot slab vzor, izrabljali za zaostritev represije, za trde ukrepe.

Če se vrnem nekoliko v preteklost, v čisto osebno zgodovino in izkušnjo.

Moji prijatelji v Parizu, ko sem tam, leta nazaj preživela nekaj mesecev, so bili živahna druščina. Nekoč so sredi noči poskusili splezati v Luksemburški park, ki  je obdan z visoko ograjo in je bil seveda zaprt. Pri tem so jih zalotili policisti. Med plezalci so bili vse sorte ljudje, Francozi, ne Francozi, fantje, dekleta. Vsi pa so o dogodku govorili nekako neradi in ob tem zmajevali z glavo. V bistvu jih je presenetila izjemna surovost policistov. Ki je bila precej hujša, kot je bila takrat izkušnja Francoza na obisku v Sloveniji. Ko so ga ponoči ustavili policisti, ker je nevarno vijugal s kolesom, so bili korektni, malo so samo ponoreli, ko jim je v polomljeni slovenščini pojasnjeval, da je Francoz in so mislili, da jih zafrkava.

Francoski policisti so v Evropi vedno veljali za zelo grobe. Tako kot tudi francoski zapori, ki so v marsičem podobni najbolj razvpitim ameriškim zaporom. O tem obstajajo pričanja, knjige ljudi, ki so nekoč delali v njih. To je ena od značilnosti nedavnih uporov v Franciji. Brutalnost policije, v kateri imajo od leta 2017 tudi prometni policisti strelno orožje. In 17-letnega Nahela so ubili policisti pri nadzoru prometa. Žalostno, ampak značilno je, da policija v Franciji, pa verjetno je še marsikje tako, daje zaposlitev vedno več otrokom priseljencev.  

Beseda banlieu, predmestje, je bila že takrat v ospredju, imela je ravno tak prizvok kot danes, slab, v smislu deprivilegiranega okolja, brezupa, obtežena z negativno vsebino.

Nič se ni spremenilo in to še kako čutijo prebivalci. Ko iščejo zaposlitev, je včasih dovolj že naslov, ki pove, kje so doma, da so zavrnjeni.

Okrožje, kjer živiš v Parizu in okolici, je pomembno. Sama sem živela v 17. Gre za ugledno meščansko četrt, vsaj včasih je bilo tako. Je pa res, da sem prebivala v tako imenovani chambre de bonne, sobi za služkinje. V razkošni stavbi je posebno stopnišče, ki ga večina verjetno sploh ne opazi, po katerem prideš do najvišjega nadstropja. Tam so sobice in eno ali dve stranišči. V sobicah zraven moje so prebivale tudi družine, v vseh pa ogromno ščurkov, ki sem jih takrat sploh prvič videla. Niso prijetni.

Številni stereotipi in represija še poglabljajo in dodatno radikalizirajo predmestja. Kot piše Joseph Downing z univerze Aston, ki jih je preučeval dolga leta, je največja težava, da je diskriminacija sistemska. Opozoril pa je tudi na zelo enostransko in plitko razumevanje ter tudi poročanje, ko je vse, kar se vidi in sliši, samo razdejanje in nasilje ob občasnih izbruhih. Leta 2015, ko je upor predmestij za tri tedne ustavil državo, je na primer tam srednje šole zaključevalo več kot 40 tisoč mladih, več kot 65 tisoč jih je študiralo.

Ni samo nogometaš Kylian Mbappe, tudi otrok predmestja, uspel. Njegovi sošolci morda razvijajo programsko opremo ali so v bankah. Neka, sicer nezadostna, socialna mobilnost obstaja. In niso samo otroci priseljencev revni in deprivilegirani. Avtorji, kot sta Evdard Louis in Didier Eribon, v svojih avtobiografijah popisujejo izjemno težko odraščanje delavskih otrok. Didier Eribon je bil recimo prvi sploh v svoji družini, ki je končal srednjo šolo. Gre torej tudi za vprašanje družbene slojevitosti in neenakosti nasploh.

V predmestjih otroci gledajo starše, ki so se pretrgali z delom, matere, ki delajo dvojne turnuse, kot čistilke v bolnišnicah in drugje, očete, zgarane. In kljub tem naporom komaj pridejo skozi. Leta trdega dela, obogatena z vsakdanjo dozo rasizma, prezira, uničijo upornost, uničijo iluzije, poberejo dostojanstvo. Politiki pa jih imenujejo horde, škodljivci.

Yassin Belattar v Liberation piše o preziru, o tem, da nikoli niso Francozi.  

Večina tega noče ali zares ne vidi. Zahteva varnost. Zahteva ostre ukrepe. In tudi socialne. Pa ne v smislu socialne mobilnosti, ampak kaznovanja. S prstom kažejo najprej na otroške dodatke. Odvzeli bi jih staršem upornih otrok.

Opažam, da so prav otroški dodatki tisto, kar nekako najbolj skrbi ljudi. Tudi pri nas ni dosti drugače. Obstaja prepričanje, da tujci, ki naj bi domnevno na splošno imeli več otrok, pridejo sem samo zato, da bi od države dobili otroške dodatke.

Pri nas število tujih delavcev narašča. Ponekod je izdanih dovoljenj za 70 odstotkov več. Marsikdo zgroženo maha s temi podatki. Čeprav gre zvečine za potrebe kapitala, ki potrebuje delovno silo. Čim cenejšo in čim bolj ponižno. Zato k nam prihajajo tujci. Če pride še družina, pa že nastane problem. Pa ne znajo jezika, pa imajo toliko otrok, pa žene ne delajo. Vsi običajni stereotipi. Tako je bilo tudi, ko so pred desetletji začeli prihajati delavci iz Bosne in Hercegovine. Našla sem zgodbo, ki je že pred leti krožila. Opozarjam, da je polna najbolj zakrknjenih in napačnih predstav in predsodkov.

"Ne vem, kaj mate proti Bosancem. Mene so včasih tudi fejst motli. Zaj pa ne več." Do tega pa je prišlo takole:

"Mam hčero, ki mi je kot frkla pila kri. Bil sem vse, stari, bolan, zabitež, sto let za leseno žlico, ni kaj ni blo. Mam babo, ki me je je... v glavo ko majmuna. Nič ji ni pasalo. Bolj ko sem delal, bolj je čvekala. Mam sosede, ki so mi nonstop delali piz.... Nobene stvari nisem prav naredu, ne da bi meli pripombe. Pol pa je hčera spoznala enga Bosanca, zanosla in se z njim oženla. Sprva sem mislu, da se mi bo sfuzlalo. Čez dva meseca je prišla nazaj s plavim frisom. Ati, mami, lejta, kaj mi je naredu. Nič več neandertalec in podobno. Čez dva dni je tak šla k njemu nazaj. Vsake tolko cajta jo naklofa in se pridere k svojemu zlatemu ateku. Še staro je strah zeta in se je fejst vnesla. Jaz pa od cajta do cajta povabim Bosanca v gostilno na pijačo in sma največja kolega.

Zakaj pa ne. Porihtal mi je familijo, kot se spodobi. Toti nimajo milosti do bab. Pranje nog vsak večer, postrežba all inkluzive, nobenega španskega sranja na TV, samo fuzbal itd. Marsikaj bi se lahko naučili od njih. Včasih naredimo pri nas piknik in pride zet s familijo (mata tri sine) in žlahto.

Včasih še kake kolege sabo prpelejo. Ko se frocovje zakadi po vasi, zginejo še podgane. Sosedi dva dni ne upajo iz bajt. Tudi na njihovo muziko sem se navadil. Saj ni tak slaba. Še sploh Šaban Šaulič in tista Kuje Mujo konja po mjesecu, čeprav je baje že zelo stara. Sedaj če me kak sosed hoče kaj gnjavit, samo rečem, da bom mel piknik, pa mam mir. V trgovini včasih za štos stegnem roko proti pakiranim čevapčičem. Narod samo razširi oke v strahu, spet bojo meli piknik. Skratka sedaj sem car na vasi.

Naj živijo Bosanci!"

Utrjeni stereotipi, ki seveda niti malo ne držijo, podivjanih nevzgojenih otrok, pa klofut, je ravno enako tudi pri tistih prebivalcih Slovenije, ki lahko vlečejo korenine od Praslovana ali pa Venetov, po želji in prepričanju.

Je pa skoraj zabavno, če pogledamo, kaj se je zgodilo z leti. Kako je bosansko in balkansko postalo a la mode za toliko ljudi, ki bi še pred leti vihali nos.

Zdaj prihaja veliko s Kosova. Še jezik je povsem drugačen. Ampak upam in  verjamem v dober razvoj, da se bomo lepo ujeli, vsaj čez kakšno generacijo. Če samo pogledamo trenutno smetano svetovnih pop zvezdnic, Rita Ora, rojena kot Rita Sahatciu v Prištini, Ava Max, rojena kot Amanda Koci staršem iz Albanije, Bebe Rexha kot Bleta, rojena albanskim staršem iz Makedonije, Dua Lipa je iz Prištine, pričakujem že kmalu kakšnega Challeta Salleta iz Prištine.

Delavce potrebujemo, zato prihajajo. Nekatere države sistematično delajo na tem. Kanada je recimo nedavno izdala 70 tisoč dovoljenj samo za prišleke iz Maroka.

Ta podatek sem slišala, ko sem se nedavno vozila čez prostranstva maroške mezete, bilo je 43 stopinj in razmišljala sem, koliko časa še? Koliko časa bo tukaj sploh še možno življenje? Kaj bo drugje? Evropa se greje najhitreje, prihajajo strupene meduze, ki jih prej ni bilo, komarji z malarijo, hrvaška igralka Mira Furlan, ki je naredila kariero tudi v Združenih državah Amerike, je umrla, ker jo je na lastnem vrtu v Los Angelesu pičil komar in je prenesel  bolezen vzhodnega Nila.  

Naj znova opozorim na Kartagino!

Ob vseh dogajanjih v okolju še vedno mislimo, da so to epizode. Pa niso.

Napadi na podnebne aktiviste pa so vse pogostejši.

Kapital ne popušča in vseeno mu je.

Tako znova poslušamo, da je za lakoto v Afriki kriv Putin, besede ljudi na čelu organizacij, kot so OZN, ki so v smislu resnične pomoči in prerazporeditve bogastva seveda nepomembne. Enkrat je kriva suša, drugič poplave ali vojna.

Nikoli pa globalni trgovci z žitom, ki bodo kopičili strahovite zaloge, in jih prodajali po najvišjih cenah. Vemo, kakšne gromozanske dobičke so imeli med covidom. In samo en odstotek žit iz Ukrajine gre v države z lakoto, kot sta Etiopija ali Jemen, ostalo pokupijo bogatejši, kot piše Vojislav Bercko v Večeru.

Ljudje se na splošno s težkimi rešitvami ne strinjajo. Nočejo pokojninske, nočejo podnebne. Morda slutijo, da jih nekdo prinaša okoli. Da so težke rešitve samo za del, sicer nedvomno največji del populacije. Da nekateri naredijo prav vse, da težkih rešitev nikoli ne bodo poznali.

Ampak v glavnem smo v to smer slepi.

"Avtoritarce podpirajo tisti sloji, ki najbolj trpijo zaradi njihove radikalne neoliberalne politike. Revnih in obupanih bo vedno več." (Rastko Močnik, Delo)  

Svoje sovraštvo in nezadovoljstvo bodo uperili proti enakim ali še večjim revežem, tujcem, migrantom, sodržavljanom, ki so prišli od drugje, so druge vere, barve, govorijo drug jezik. Na njih se spraviti, je veliko lažje, kot se spopasti z vedno večjo nepravičnostjo in brezmejnim in brezobzirnim pohlepom. In tisti, ki jih usmerjajo, so zelo zelo spretni.