Benetke malo drugače
Romantično obmorsko mestece, polno kanalov in mostov, ki ponujajo dih jemajoče razglede na vsakem koraku. Benetke so še danes takšne kot v dobi svojega razcveta, v očeh številnih turistov pa so se nekdanje Benetke spremenile v kamniti spomenik, ki ga je nujno treba videti.
A Benetke niso le Canal Grande, Trg svetega Marka, Rialto in Most vzdihljajev, Benetke so mnogo več kot to. Že vrsto let jih obiskujem konec oktobra oziroma v začetku novembra, ko se turistična evforija malce umiri in ko se na ulicah ter mostičkih lahko znajdem popolnoma sama, čeprav so glavne atrakcije še vedno polne turistov.
Prvo srečanje z Benetkami
Z Benetkami sem se prvič srečala, ko sem jih obiskala s starši. Veličastni Prince of Venice nas je popeljal v osrčje Benetk, kjer smo sledili rumenemu dežniku, ki ga je v svojih rokah držala vodička, ter poslušali zgodbo o nastanku Benetk in tamkajšnjem življenju. Seveda sem domov prinesla konjička iz muranskega stekla. Beneško masko pa sem nato, vsa polna vtisov, naredila sama doma. Mami mi je pomagala z odlitki iz mavca, jaz pa sem ustvarjala z bleščicami in barvami. Pozneje so se Benetke zgodile še enkrat, kot nagrada za bralno značko. Vsi (piflarji), ki smo pridno brali vsa leta osnovne šole, smo za nagrado dobili obisk Benetk in takrat se je zgodilo točno to, kar se dogaja še danes. Ogled Benetk je bil na pol voden in komaj smo čakali, da gremo lahko po svoje. Okoli sebe sem imela nekaj istomislečih sošolcev in ni minila niti minuta, ko smo se porazgubili po ulicah Benetk, s tistim kančkom strahu v kombinaciji z adrenalinom – kaj pa, če ne bomo znali nazaj. Že takrat me je spremljal fotoaparat in seveda smo iskali kotičke brez turistov, kjer bomo lahko naredili samo naše fotografije, ki se jim ob obletnicah smejimo še danes.
Med študijem pa so Benetke dobile povsem novo dimenzijo. Nadobudne študente so nas takoj ob začetku prvega letnika vpeljali v svet Beneškega bienala. Za krajinske arhitekte se namreč spodobi, da smo del te zgodbe in spremljamo dela obeh smeri, tako arhitekturne kot oblikovalske. In tako sem spoznala Benetke tudi v drugi luči, sredi oktobra, če je le mogoče, kar sredi tedna, na praznih trgih, v družbi domačinov in seveda s tistim pridihom umetnosti, ki smo je deležni na bienalu. Benetke obiskujem redno, vsako leto, vse od leta 2005. Spremljam bienale in se poskušam vračati na iste ulice, kjer imajo najboljši sendvič s sirom in tartufi. In v vseh teh letih mi je uspelo najti recept, kako Benetke doživeti drugače, stran od najbolj razvpitih točk, kjer se le s težavo prebijem skozi množico turistov.
Kako najti svoj mir v Benetkah?
Začne se čisto na začetku, v Benetke vstopim z druge strani, prek Punte Sabbioni, kjer za dnevno parkiranje odštejem pet evrov, kar je precej manj kot v parkirni hiši Tronchetto (21 evrov). Punta Sabbioni je dobro povezana z večjimi otoki, tako da ne boste imeli težav z dostopom do Benetk, najbolje pa je, da se najprej odpravite na glavni otok in od tam potem raziskujete naprej. Kot prevozno sredstvo med otoki priporočam uradni transfer, kupite lahko dnevno karto ACTV, ki bo veljala 24 ur in vas bo stala 20 evrov (za 48-urno karto boste odšteli 30 evrov), dostop pa boste imeli do vaporetta in avtobusa, če bi ga potrebovali. Za enosmerno vozovnico boste odšteli 7,50 evra.
Kot sem omenila, se je iz Punte Sabbioni najbolje odpraviti na glavni otok in od tam izkoristiti prednost celodnevne karte ter se podati na potep po Benetkah. Moj najljubši otoček je vsekakor Murano, na katerem navadno prek AirBnB poiščem prenočišče. Benetke so zaradi svoje popularnosti drage, vendar se z malo iznajdljivosti da preživeti. Za prenočišče boste seveda odšteli malce več kot na celini, vendar je to cena, da se boste zbudili v Benetkah in dan začeli prav tam, s kavo in rogljičkom ob razgledu na prazne ulice, še preden bodo turisti priromali do vas. Nimam zemljevida, ki bi vam ga lahko ponudila, da mu sledite in najdete svoj mir na ulicah Benetk. Po mestu se sprehajam po principu: en mostiček ti ponudi pet novih – in tako najdem tisto skrito zakulisje, kjer ljudje pravzaprav živijo, sušijo svoje perilo na ulicah, sedijo v kavarnah, se smejijo in te ogovarjajo.
Glavni izgovor za obisk Benetk: Beneški bienale
Moj glavni izgovor za obisk Benetk je vsekakor bienale, ki ga priporočam vsakomur. Ponuja toliko različnih zgodb, da se prav vsak najde v kateri izmed njih. Beneški bienale se razprostira po celem mestu, glavni pa sta dve prizorišči, Giardini s svojimi paviljoni in opuščene hale v Arsenalu. Mesto vsako leto izmenično, v arhitekturnem ali umetnostnem duhu, diha vse od sredine meseca maja do konca novembra. Letošnji 58. beneški umetnostni bienale nam ponuja igrivo (ali pa zloveščo) temo – May You Live in Interesting Times (Da bi živeli v zanimivih časih). Naslov se nanaša na izmišljeno antično kitajsko prekletstvo, ki napoveduje nestanovitno obdobje, prepredeno s krizami in nemiri, podobno »zanimivemu času«, ki ga živimo. Na tokratnem bienalu ne boste zasledili posebne tematike, temveč generalni pristop k ustvarjanju umetnosti ter razumevanju družbe skozi umetnost, kar lahko vključuje tako užitek kot kritično misel. Letos se v Arsenalu predstavlja tudi Slovenija, zastopa jo Marko Peljhan s projektom Here We Go Again...System 317. V ospredju njegovega projekta je hipersonično plovilo, v katerem si bodo obiskovalci lahko postavljali vprašanja, povezana s trenutnim ekološkim in političnim položajem na planetu, in iskali odgovore nanje. Projekt je del Peljhanove serije Resolucija, ki obsega 20-letni ciklus del.
Moj običajni dan v Benetkah
Začne se na Punti Sabbioni, kjer se z ladjico odpravim do Benetk in od tam prek mostičkov vse do Girardinija, ki je eno od glavnih prizorišč Beneškega bienala. Za ogled si navadno vzamem dve do tri ure. Če bi se želela poglobiti v vse instalacije, bi vsekakor potrebovala več časa. Med obiskom Giardinija in Arsenala je čas za kosilo. Največkrat se ustavim v eni izmed restavracij na ulici Rio Tera S. Isepo, kjer lahko za zmerno ceno okusite značilne italijanske specialitete. Drugi del dneva pa se nadaljuje v Arsenalu, tu je vse skupaj lažje, saj gre za dolge hale, kjer samo padaš iz instalacije v instalacijo. Paviljoni v Giardiniju namreč spodbujajo kreativnost pri iskanju pravega načina, kako videti res vse. Sam Arsenal pa je tudi čudovita kulisa, kjer se je že skoraj tradicionalno treba ustaviti in spiti apperol spritz ter uživati ob sončnem zahodu. Brez tega Italije ne smeš zapustiti.
Dvodnevni obisk Benetk seveda dopušča več časa za raziskovanje Benetk in bienala. V tem primeru dopoldanski del, nekje do kosila, izkoristim za pohajkovanje po Benetkah in dihanju mestnega utripa, popoldne pa se odpravim v Arsenal, kjer uživamo vse do sončnega zahoda. Naslednji dan se začne mirno na ulicah Murana, od koder se nato odpravim proti Giardiniju, kjer imam več časa za ogled paviljonov. Kosilo si privoščim na standardni lokaciji, nato pa se počasi odpravim nazaj proti Punti Sabbioni. Ta različica Benetk je vsekakor bolj umirjena in jo toplo priporočam kot vikend pobeg vsem, ki bi Benetke želeli spoznati malce drugače.
Če pa vaša raziskovalna duša dopušča kakšno uro vožnje več in bi v enem dnevu želeli začutiti beneški utrip in hkrati bili le korak stran od neokrnjene narave, pa vam priporočam obisk Chioggie. Gre za čarobno mestece na jugu Benetk, kjer boste priča čudovitim mostičkom nad kanali ter ulicam v beneškem slogu. Chioggia leži v severnem delu parka Regionale Veneto del Delta del Po, ki je bivališče številnih ptic ter rastlin in vas vsekakor ne bo pustila ravnodušne. To, da vam dobra hrana in jedača nikakor ne uideta, pa je v Italiji več kot samoumevno.
S klasičnimi Benetkami ni nič narobe
Seveda pa ni nič narobe s klasičnimi Benetkami, obiskom Markovega trga, sprehodom čez most Rialto, vožnjo po kanalu Grande, obiskom muzeja muranskega stekla ali pa morda celo obiščite Benetke med karnevalom ... Morda vas celo zamika Beneški maraton, ki je z vsemi mostički vsekakor zanimiv izziv in super priložnost za malce drugačno doživetje Benetk. Vse to so Benetke, ki jih je treba doživeti, sploh zato, ker jih imamo tako rekoč pred pragom.
Benetke
