Simon Weckert je nemški intermedijski umetnik, ki deluje na presečišču digitalnega in fizičnega, pri tem pa obe plasti, ki se v naših življenjih vse bolj prepletata, uporablja za premislek različnih družbenih vprašanj, tako ali drugače povezanih z vse večjo rabo tehnologije. Svoje delovanje je v minulih tednih predstavil tudi v Ljubljani, in sicer v okviru programa (Ne)realni podatki – realni učinki, ki ga v seriji Taktike in praksa izvaja Zavod za sodobne umetnosti Aksioma, osredotoča pa se na raziskovanje vplivov in posledic zbiranja ogromnih količin virtualnih podatkov na »resnični svet«. Weckert je imel v Ljubljani predavanje, delavnico, a tudi dve razstavi, na katerih je pokazal, kako okolja, v katerem živimo, ne določajo zgolj fizični prostori, temveč ga oblikuje tudi digitalna infrastruktura vseh vrst, ki vpliva na pomemben del naših družbenih odnosov. »Pravzaprav živimo v nekakšni tehnosferi, kjer nas obkrožajo številne frekvence, ki jih sicer ne zaznavamo, vendar zato niso nič manj prisotne; kot nekakšna nevidna arhitektura oblikujejo prostor okoli nas, s tem pa tudi naš svet in naše obnašanje,« meni Weckert.
Ustvarja sicer v zelo različnih poljih umetnosti, od vizualne do glasbene, ki pa se v njegovem delu na različne načine prežemajo ali povezujejo. »Morda bi lahko rekel, da je v vseh mojih projektih prisotno neko razmerje s prizoriščem – povezani so z določenim krajem ali pa so bili ustvarjeni za določen prostor, ki je zanje tako ali drugače bistven,« razmišlja umetnik.
Nezanesljivost zarisanega
Eden od njegovih najbolj znanih projektov je bil nemara performans Hekanje Google Maps (2020), katerega dokumentacija je še do te sobote na ogled na razstavi v galeriji Kamera v Kinu Šiška. Na njej Weckert pokaže, kako je mogoče z množico pametnih telefonov ustvarjati virtualne prometne zastoje, ki nato vplivajo na dejanske poti voznikov.
»Kot intermedijski umetnik sem seveda prisiljen v uporabo različnih orodij, ki jih je izdelal nekdo drug, toda pri tem se mi zdi pomembno premisliti, kaj neka tehnologija pravzaprav počne in kaj je njen namen,« pojasnjuje ozadje tega projekta. »Na primer, obstaja samo nekaj podjetij, ki izdelujejo digitalne zemljevide, kakršni so Google Maps, in ta podjetja tudi določajo, kako bodo ti zemljevidi oblikovani, kaj vse bo na njih, kaj bo poudarjeno in kaj ne. Ali povedano drugače: vsak zemljevid, in tako je že skozi vso zgodovino, je odsev nekega pogleda na svet, je posledica procesov izbiranja ter izključevanja; ti procesi so nemara še bolj izraziti, kadar sledijo poslovni logiki nekega podjetja in temeljijo na zbiranju velikih količin podatkov, ki pa niso nujno zanesljivi.« Kot dodaja, lahko ti digitalni zemljevidi v dveh sosednjih državah ponujajo različne, celo nasprotujoče si informacije – odvisno od tega, na kateri strani meje in v čigavem omrežju si; nekaterih krajev, na primer otokov, tudi takih, ki jih naseljuje več tisoč ljudi, včasih na njih sploh ni. »Ne predstavljajo torej sveta, kot je v resnici, vseeno pa jih vidimo kot takšne; pozabljamo, da gre zgolj za svet, kakor nam ga kaže neka korporacija, za vizualizacijo nezanesljivih podatkov, ki se jih vselej zbira na določene načine in z določenim namenom. Moje delo je v bistvu kritika teh podjetij ter moči, ki jo imajo, pri čemer kot družba nimamo prave besede pri tem, kakšne zemljevide želimo imeti.«
Z vozičkom proti Googlu
Projekt Hekanje Google Maps je izšel iz želje, da bi pokazal na omenjene težave oziroma na vpliv, ki ga imajo ta orodja na naše zaznavanje sveta. »Leta 2019 sem bil na prvomajskih demonstracijah v Berlinu in opazil sem, da so Googlovi zemljevidi na ulicah, kjer so bili zbrani protestniki, kazali hud prometni zastoj; v resnici pa tam ob tistem času sploh ni bilo avtomobilov, samo ljudje, ki so v gručah hodili po cesti,« se spominja. »Posvetilo se mi je, da Google preprosto uporablja podatke, ki jih oddajajo pametni telefoni, pri tem pa ne loči, ali je nekdo v avtu, na kolesu, na kameli ali peš. In tako sem se odločil, da poskusim še sam ustvariti tak navidezni zastoj.« Hitro je ugotovil tudi, da za svoj namen sploh ne potrebuje ljudi, temveč le telefone, ki bodo svojo lokacijo delili z Googlom, in tako si je od prijateljev in znancev za en dan izposodil njihove pametne telefone. »To je bil obenem tudi nekakšen družbeni eksperiment – po eni strani je bil zanje izziv, da ves dan preživijo brez sicer tako nepogrešljive naprave, po drugi strani pa je to, da ti nekdo za tako dolgo prepusti svoj pametni telefon, tudi neka gesta zaupanja,« se smeje. »Telefone sem naložil v voziček, ki sem ga nato vlekel po berlinskih ulicah; in če sem se nekajkrat sprehodil po isti ulici gor in dol, se je na zemljevidu res pokazal prometni zamašek.« Zastoje je uprizoril na različnih lokacijah po mestu, med drugim pred Googlovo berlinsko pisarno, ter tako posrečeno opozoril na zagate deljenja podatkov s podjetji – le da je bil tokrat položaj na neki način obrnjen, saj je podatke za svoje cilje uporabil posameznik, ne pa korporacija.
»Na splošno vsi vemo, da podjetja podatke, ki jih delimo z njimi, izrabljajo za ciljno oglaševanje in druge namene, pogosto tudi proti nam samim, vendar moramo v vsakdanjem življenju to odmisliti,« pravi Weckert. »Glavni dosežek projekta je bil, da je vse to, kar se dogaja v ozadju raznih aplikacij, posredoval na preprost način, ki ga lahko razume vsak, tudi nekdo, ki nima nikakršnega tehničnega znanja, zato so bili nad njim mnogi navdušeni. Nemara tudi zaradi tega, ker marsikdo čuti tesnobo zaradi tehnologije, ki nas vse bolj obvladuje, sami pa proti temu ne storiti moremo nič – ta projekt pa ni pokazal le, da se tem tehnologijam res ne da povsem zaupati, ampak tudi, da imamo vendarle tudi sami določeno moč nasproti njim.« Priznava pa, da je doživel tudi negativne odzive. »Nekateri so mi očitali zlorabo tehnologije in celo ogrožanje življenj – češ, morda pa je moral rešilec na nujni vožnji peljati po daljši poti, da bi se izognil zastoju, ki ga v resnici sploh ni bilo. A prijatelj, ki dela kot reševalec, me je potolažil, da Googlovih zemljevidov v službi ne uporabljajo.«
Na otoku, ki je in tudi ni
Podoben preplet fizičnega in digitalnega je raziskoval z instalacijo Republika Ničelnega otoka, ki je bila do pred kratkim postavljena v projektnem prostoru Aksiome. Tudi ta uporablja neresnične ali napačne podatke, osredotoča pa se na točko v Atlantskem oceanu, kjer se sekata ekvator in ničelni poldnevnik, torej na koordinatah 0, 0 stopinj. V fizičnem svetu je to pust kraj sredi morja, vetroven in nič kaj zanimiv, označuje ga le osamljena boja, ki zbira razne podatke, kot je recimo temperatura vode. Toda v virtualnem prostoru je njegova podoba popolnoma drugačna, saj se na te koordinate stekajo množice podatkov, pridobljenih iz pametnih ur, spletnih mest za izmenjavo fotografij, aplikacij za rezervacije in drugih storitev, ki nimajo pripisane svoje dejanske geografske lege.
»Ničelni otok je v tem smislu del naše resničnosti, četudi gre v osnovi za hrošča, napako v sistemu; kar mi je zanimivo pri tem kraju je, da tam v realnosti ni ničesar in nikogar, v podatkovnem smislu pa je poln dogajanja, na njem bi lahko, tudi po fotografijah sodeč, pričakovali plaže, restavracije in hotele, pa še veliko drugega,« opisuje Weckert. »Ob njem se mi je odprlo vprašanje, na kateri točki se odločimo, da neki kraj vrišemo na zemljevid, podobno kot pri mejah, ki pogosto obstajajo zgolj virtualno, v podatkovnih zbirkah, v naravi pa jih praviloma ne moreš zaznati – seveda z nekaterimi izjemami. Zdi se, da je edini dokaz meje to, da se dve strani strinjata, da nekje poteka; to zadostuje, da se jo zariše v dokumente, in menil sem, da lahko na ta način na zemljevid postavim tudi Ničelni otok, čeprav obstaja zgolj na metapodatkovni ravni.«
Postavitev je v bistvu nekakšen portal do tega kraja: na njej lahko namreč vsak virtualno vstopi vanj s pomočjo svojega pametnega telefona – saj ga oddajnik, ki je del instalacije, »preklopi« na lokacijo Ničelnega otoka, kjer lahko nato opazuje tudi njemu pripisane vsebine. »Želim pa si, da bi lahko še letos odpotoval na kraj Ničelnega otoka in postavil strežnik na sončno energijo, ki bi gostil spletno stran lokacije, prikazoval podatke, ki jih zbira boja, omogočil pa tudi spletno povezavo na tem delu oceana – zdaj je namreč na voljo le satelitska, ki pa je zelo draga,« še pristavi Weckert.
