Sopomenka za poletja nekoč so bili obmorski disko klubi, nemalokrat obskurni prostori, ki so jih upravljale lokalne mladinske organizacije. Z ribiško mrežo na stropu ali veslom na steni kot pogostima notranjeureditvenima domislicama. Te vrste klubov ni več, zamenjali so jih boljši in profesionalnejši prostori, tako kot v plesnih klubih obče, zamenjal pa se je tudi glasbeni program.
Prelomna balada
Dandanes v plesnih klubih prevladujejo skladbe hitrega tempa in obenem žanrov, ki omogočajo, da ljudje plešemo sami. V časih, na katere se nanaša ta zapis, pa so bile del glasbenega programa tudi počasne skladbe. Tako imenovani sentiši ali stiskavci, glasbene priložnosti za vzpostavljanje telesnih stikov. Sukači glasbe nekoč so jih predvajali sporadično, torej na določeno število hitrih skladb, zagotovo pa ob koncu večera, kot zadnjo priložnost za parjenje. Ena najbolj standardnih skladb za te namene je bila Angie, napev britanske skupine Rolling Stones, ki letošnje leto obhaja 50. rojstni dan.
The Rolling Stones so tudi pred Angie zložili kakšno balado, kot so Heart of stone, Play with fire, Lady Jane, Love in vain, Wild horses in As tears go by, kot izhodiščno počasno skladbo iz obdobja 60. let. A z izjemo Wild horses nobena ni premogla počasnosti in ritmične stanovitnosti Angie. Za plesanje na skladbe, kot je Angie, ni treba imeti talenta za ples. Lahko zgolj stojiš, se z nekom držiš in se malenkostno prestopaš. Dovolj. Kdor zna kaj več, pa mu skladba prav tako ponuja vse možnosti.
Gledano s časovno distanco 50 let se ne zdi naključje, da so Rolling Stones baladi Angie in Wild horses iz leta 1970 ustvarili prav v tistem času. Ustvarjeni so bili pogoji, da se ju je dalo izvajati, in sicer ravno na ameriški turneji Rolling Stonesov leta 1969. Ta predstavlja prelomnico v rock oziroma pop poslu nasploh. Nanjo so se Stonesi podali okrepljeni z lastno odrsko opremo, svetlobnimi učinki in lastnim ozvočenjem, ki so ga selili s prizorišča na prizorišče, česar se pred tem ni počelo. To je bil tudi eden od razlogov, da so The Beatles po letu 1966 prenehali igrati v živo. Ker se niso slišali oziroma ker je bilo občinstvo glasnejše od njih. V živo in v najstniškoprestopniškem kaosu šestdesetih let izvajati skladbe, kot je Angie, je bilo praktično nemogoče.
Ameriška turneja Rolling Stonesov leta 1969, ki se je zgodila vsega dva meseca po Woodstocku, na katerem njih ni bilo, je utemeljila nov žanr posla – stadionski rock. Več opreme je obenem pomenilo višje stroške, posledica pa je bila, da so Stonesi podražili ceno vstopnice, za katero so zahtevali 8,5 dolarja ali današnjih 70, s čimer so prebili vse tedanje meje in obenem postavili cenovni standard, ki delno velja še danes. In če še dodamo. Višja cena vstopnice je povzročila njihov največji karierni fiasko, smrt na koncertu na stadionu Altamont, kjer so prav zavoljo kritiziranja cene vstopnic nastopili zastonj. Za protivrednost 500 dolarjev v pivu je prireditev varovala motoristična tolpa Hells Angelsov, ki je umorila temnopoltega obiskovalca.
A zunaj tega incidenta je ameriška turneja 1969 spremenila vsebino popkoncertnega rituala. Koncert ni več pomenil polurnega izvajanja hitov, ampak so Britanci nastop podaljšali na 75 minut. Po tej turneji se je Rolling Stonesov oprijel naziv največjega rock'n'roll banda na svetu, predvsem pa, kot se je ob priložnosti tistih časov spomnil nekdanji basist Bill Wyman: »Nenadoma ni bilo več kričanja, ljudje pa so nas končno lahko slišali.«
Rolling Stones na Jamajki
Ljudje, ki so bili še nekaj let prej najstniki, so odrasli in si želeli kaj drugega, k čemur pa je svoje prispeval tudi Mick Taylor, mladi blues kitarist, ki je leta 1969 zamenjal pokojnega Briana Jonesa in igranje Stonesov dvignil na raven, na kateri prej nikdar niso bili. Do leta 1973 je z njimi posnel že tri studijske albume Let it bleed, Sticky fingers in Exile of main street. Slednjega so posneli v Franciji, potem ko so 1971 zaradi visokih davkov zapustili Anglijo, iz istega razloga pa so album Goats head soup, na katerem je pesem Angie, leta 1972 šli snemat na Jamajko. Tudi ime izhaja iz jamajške vudu obredne juhe, skuhane iz kozje glave in drobovine, vključno s testisi, ki naj bi učinkovala kot afrodiziak.
A na Jamajko so šli Stonesi tudi zato, ker se je snemanje prejšnjega albuma v Franciji sprevrglo v mednarodni narkomanski festival višjega razreda, z gosti z vsega sveta. Na Jamajki niso sprejemali gostov od zunaj, razen jamajških glasbenikov, ki so prihajali igrat. To je bil obenem čas, ko je bil Mick Jagger že poročen z Bianco in se je začel družiti s svetovni jet setom oziroma se navduševati nad newyorškimi plesnimi (disko) ritmi, medtem ko je bilo preostalo članstvo v fazi odvisnosti od heroina.
To je v nadaljevanju pripeljalo do ustvarjalnega zatona zasedbe, ki je trajal vsaj kompletna sedemdeseta leta, album Goats head soup pa med ortodoksnimi privrženci Stonesov velja za začetek kriz, čeprav je bila po statističnih kazalnikih plošča izjemno uspešna. Na lestvici albumov se je povzpela na prvo mesto tako v ZDA, Kanadi, Avstraliji, Angliji kot drugih evropskih državah, enako ali še bolj pa to velja za skladbo Angie. Ta je na lestvicah singlov prav tako osvojila vrhove tako v ZDA kot Angliji in Evropi, obenem pa ob skladbi Satisfaction predstavlja tiste vrste skladbo Rolling Stonesov, katere domet presega meje oziroma jo poznajo tudi neljubitelji zasedbe. Vključno z najrazvpitejšo vrstico besedila: »With no lovin' in our souls and no money in our coats.«
Angie, romantična pesem o propadli ljubezni, predstavlja pojem rock balade, ki obenem povzema opisano prelomnico v rock glasbi, je pa treba poudariti, da sta ji, če odmislimo balade šestdesetih, denimo Yesterday od The Beatles in Whiter shade of pale od Procol Harum, v svet glasbe sedemdesetih pot utrli vsaj dve baladni skladbi. Prva je Stairway to heaven zasedbe Led Zeppelin iz leta 1971, ki pa nikdar ni izšla kot singel, druga je pa Nights in white satin skupine Moody Blues, ki v prvi različici iz leta 1967 ni bila posebej uspešna, je pa toliko bolj uspela ob ponovni objavi leta 1972. A od omenjenih je Angie najpočasnejša.
