Vzdolž jadranske obale se ob tisočerih zalivih vije zagotovo ena najlepših obmorskih cest v Evropi. Nekoč slavna prometnica je danes pozabljena cesta izjemnih razgledov in spominov – seveda pa je motoristi niso nikoli pozabili. Na vrhuncu turistične sezone se je po tej cesti nekoč vozilo skoraj v strnjeni koloni. Na dveh pasovih od pet do sedem metrov široke ceste je vsako leto potekala velika turistična selitev zahodne Evrope. Zaradi gneče, nevarnih manevrov prehitevanja v škarjice in globoko v nepregledne ovinke pa orkanske burje pod Velebitom ter zdrsov prek prepadnih odsekov je zaslovela tudi kot peklenska cesta. V številnih hudih prometnih nesrečah je bil krvni davek zelo visok.
Po drugi svetovni vojni je bilo razdaljo med Reko in Splitom mogoče v dnevu in pol prepotovati le po morju, na krovu ladje, saj vzdolž obale ni bilo prave ceste, ne asfaltne ne železne. Jadranska obala je enostavno potrebovala sodobno prometnico, ki bi od Trsta do Dubrovnika povezala mesta in omogočila logistiko gospodarstvu, predvsem pa zbudila spečega velikana – turistični potencial čudovite riviere. Cesto ob obali so gradili v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja, ko je potekal eden največjih infrastrukturnih projektov nekdanje Jugoslavije. Prvi asfalt nove magistrale so ob koncu petdesetih položili na trasi med kvarnersko prestolnico Reko in Novim Vinodolskim. Posebno zahtevna je bila gradnja pod Velebitom od Senja do Starigrada. Kar deset tisoč delavcev in 270 inženirjev se je udarilo s kamenjem, da so na odseku, kjer se gore dobesedno dotikajo morja, naredili več kot 700 najbolj spektakularnih ovinkov te ceste.
Pravi gradbeni maraton pa je bil ob velikem kreditu Svetovne banke uprizorjen v 15 mesecih v letih 1964 in 1965, ko so gradbinci tudi ob pomoči vojske v enem zamahu na zelo zahtevni trasi dogradili še 290 kilometrov ceste na treh odsekih: med Šibenikom in Rogoznico, Omišem in Makarsko ter južno od Podgore. Še danes je ob sodobni opremi in bistveno zmogljivejši mehanizaciji težko izpeljati in plačati gradbeni podvig takega obsega v takem tempu. Pred šestimi desetletji je bila tako zgrajena ena najlepših obalnih magistral v Evropi. Legendarna jadranska magistrala je danes na Hrvaškem označena kot državna cesta D8. To je tista cesta, ki jo je zaradi čudovitih razgledov, izjemne naravne kulise, pestre zgodovine mest, spektakularnih ovinkov in kulinarike vredno prevoziti v celoti. Motoristični izlet med Trstom in črnogorskim Ulcinjem ponuja kar 1006 kilometrov zanimivih cest. Najlepših pa je, jasno, 640 kilometrov tiste prave jadranske magistrale od Reke do Črne gore.
Jadranska obala je tako dobila spodobno cesto, ki je imela izjemen vpliv na ekonomski razcvet. Ob njej so začeli rasti hoteli, apartmaji in kampi, saj je praktično vsak zaliv ob cesti dobil priložnost za razvoj turizma. Cesta je dala zagon tudi otokom. Ob tej logistični aorti so nastala nova trajektna pristanišča, leta 1968 je bil tudi zaradi magistrale zgrajen most na otok Pag. Že prvo turistično sezono po koncu gradnje naj bi število turistov vzdolž obale preseglo število obiskovalcev, ki jih je prej sprejela vsa Jugoslavija.
Danes je vožnja po jadranski magistrali bistveno spokojnejša kot nekoč, saj je na njej manj prometa. Avtocesta A1 med Zagrebom in Pločami pa kvarnerska (A7) in istrska (A8) avtocesta so močno razbremenile asfalt magistrale. Kljub temu pa zna magistrala še vedno pokazati zobe. Cesto sicer redno vzdržujejo, a ima odseke, ki so še danes izjemno nevarni in slabo opremljeni z zaščitno opremo. Žgoče mediteransko sonce zmehča asfalt, da nastanejo kolesnice. Kombinacija soli, prahu in prometne umazanije ob prvem dežju nevarno spremeni oprijem.
Nemalokrat so tudi ognjeni zublji velikih požarov ustavili promet na magistrali. Zračni napad z vodnimi bombami iz gasilskih letal canadair je marsikdo doživel v živo. Zato je to cesta med peklom in rajem. Cesta, ki voznika izžame ali pa nagradi s hedonističnim uživanjem v iskanju idealne linije med morjem in gorami. Ob tem ne moremo mimo sanjskih razgledov na številne arhipelage vzdolž obale in skrite zalive.
Da, ni veliko cest, ki ti ponekod manj kot 30 metrov od asfalta ponujajo morsko plažo ali pa tržnico neposredno ob sladkovodnem jezeru ali reki. Pelje tudi skozi rodovitno delto reke Neretve, ene najhladnejših rek Evrope, dotika se sten narodnega parka Paklenice pa Biokovega in tik pod pečinami Dinare pri slikovitem Omišu preči Cetinjo. Je cesta nasprotij, saj na njej še vedno lahko uživaš v pristnem okusu sardel in bevande v kamniti konobi ali pa se čudiš razkošju prestižnih hotelov in na drugi strani opazuješ srhljive podobe vojne vihre iz časa krutega obdobja razpada Jugoslavije.
Jadranska magistrala je zaradi narave, zgodovine, vozniških užitkov in ljudi mediteranska oziroma balkanska različica legendarne ameriške ceste route 66. Je vse bolj in bolj priljubljena med motoristi. Večji in tudi najlepši del razširjene magistrale poteka po ozemlju Republike Hrvaške. Cesta, ki s križišči v enem kosu poteka od mejnega prehoda s Slovenijo (Dragonja) pa vse do meje z Albanijo, je dolga 818 kilometrov.
