Dr. Alojz Ihan: "Ko pridejo velike katastrofe, ljudje izgubimo zmožnost racionalnega razmišljanja in delovanja"

Dr. Alojz Ihan, pisatelj, pesnik, imunolog in avtor spremne študije o covidu-19 v omenjeni knjigi pravi, da bi Winkle verjetno vsaj nekoliko spremenil svoj optimizem, če bi dočakal leto 2019, ko je izbruhnila pandemija nove koronavirusne bolezni v mestu Wuhan na Kitajskem.

Stefan Winkle v knjigi Šibe človeštva opisuje kulturno zgodovino kužnih bolezni od pradavnine do sedanjosti. Kakšna je vrednost in uporabnost tega res obsežnega in podatkovno bogatega dela v sedanjem času?

Stefan Winkle je bil vso svojo poklicno kariero profesor mikrobiologije in epidemiologije, knjigo Šibe človeštva je objavil na koncu svoje zdravniške in akademske kariere, ki je pretežno potekala na Univerzi v Jeni in Hamburgu. Po desetletjih dela je zato že globoko v pokoju pri 86 letih ustvaril knjigo, ki se ji pozna akademska kilometrina, saj gre za kulturno zgodovino kužnih bolezni od njihovega pojavljanja in vpliva v davni zgodovini, pa do soočenja z boleznimi od trenutka, ko je znanost odkrila njihovega povzročitelja in začela iskati način za zamejitev.

Posamezno bolezen (gobavost, antraks, kolera, tuberkuloza, tetanus, tifus, kuga, spolne bolezni, malarija, koze, spalna bolezen, steklina, hepatitis, gripa) avtor po začetni strnjeni predstavitvi njenih simptomov in poteka prikaže skozi posamezna, zgodovinska obdobja skupaj z ukrepi za njeno preprečevanje in zdravljenje ter vsemi posledicami ob njenem izbruhu. Winkle dosledno, v maniri popularnega učbenika, opiše zgodovinski pomen obravnavane bolezni, njeno epidemiologijo in načine širjenja na ozadju ustreznih geografskih, podnebnih in ekoloških razmer. Kot pomembne, odločilne dejavnike za nastanek epidemije in njenih posledic avtor izpostavlja navade in običaje, družbene strukture in verovanja prizadetih ljudstev ter lucidno opiše takratne življenjske in higienske razmere tako v mestu kot na podeželju. 

Nekatere bolezni, o katerih piše Winkle, so, kot denimo črne koze, že izkoreninjene, spet druge so še prisotne v manjši meri. Kolikšna je verjetnost, da bi navkljub napredku znanosti lahko ponovno prišlo do epidemije tudi v primerih bolezni, ki trenutno ne predstavljajo resnejše grožnje človeštvu?

Stefan Winkle na koncu svojega dela optimistično sklene, da je človeštvo doseglo stopnjo znanosti in kulture, ko nas epidemije ne morejo več tako v temelju ogroziti kot nekoč družbe, kulture in celo civilizacije, ki so propadale zaradi širjenja majhnih, očem nevidnih mikroorganizmov. Vendar bi avtor verjetno vsaj nekoliko spremenil svoj optimizem, če bi dočakal leto 2019, ko je izbruhnila pandemija nove koronavirusne bolezni (covid-19) v mestu Wuhan na Kitajskem.

Pandemija covid-19 je povzročila eno največjih globalnih zdravstvenih, gospodarskih in družbenih kriz v zadnjem stoletju. Ob njej smo se zlasti mikrobiologi začeli zavedati, kako krhki smo kot človeštvo, saj bi bilo lahko samo z malo drugačno in še vedno povsem mogočo strukturo virusa še mnogo hujše. V naravi je žal tako, da lahko igra nekaj nepredvidljivih naključij ustvari mikroorganizem, ki zdesetka ali pa celo povsem izbriše posamično biološko vrsto, to se dogaja in v takem primeru nas tudi naša razvitost in tehnologija ne bi rešila. 
 
Vranični prisad (antraks) je denimo bolezen, ki je bila, kot piše Winkle, poznana že v starem veku. Pa se najbrž marsikdo še dobro spomni, kakšna panika je vladala zgolj kakšni dve desetletji nazaj ob pregledovanju poštnih pošiljk. Je bila ta grožnja takrat povsem resnična ali je šlo bolj za ustrahovanje?

Pošiljka s sporami povzročitelja vraničnega prisada je seveda lahko resnična nevarnost za napad na nekaj ljudi, a epidemiološko je ta povzročitelj že zdavnaj obvladan in ni nevarnosti, da bi bilo mogoče z njim izzvati neka večje epidemije, razen morda v vojnih razmerah.

 

Winkle je pričujoče delo pisal in nenehno dopolnjeval več desetletij. Tudi vsaka ponovna izdaja knjige je doživela dopolnitev z vedenji o novih boleznih. Je sploh mogoče pri tematiki kot so epidemije postaviti končno piko?

Narava knjige je, da mora na koncu dobiti nekakšno piko, če naj gre med bralce. V naravi pa vsaki epidemiji sledi nova epidemija.
 
Nas v tem smislu tudi covid-19, o katerem pišete v spremni študiji, pravzaprav ne bi smel presenetiti?

Pandemija nas je presenetila in nam pokazala, da je o pripravljenosti na bodoče epidemije sicer mogoče marsikaj teoretizirati, vendar je njihov pojav vseeno vedno presenečenje. Nikakor si nismo predstavljali, da bomo sto let po španski gripi doživeli nekakšno reprizo, pa se je zgodilo. Do konca pandemije leta 2023 je po svetu zaradi covid-19 umrlo skupno okoli sedem milijonov ljudi, ocene presežnih smrti pa kažejo na smrt 15 do 20 milijonov ljudi zaradi pandemije covid-19. Cepljenje proti covidu-19 je po ocenah epidemiologov preprečilo med 14 in 19 milijonov dodatnih smrti zaradi covida-19. Če torej seštejemo številke, gre dejansko za ponovitev španske gripe, kljub stoletju silovitega razvoja tehnologije in medicine. 

 
Bi morda lahko starodavna verovanja, povezovanje nalezljivih bolezni z demoni in podobno, primerjali s skepso oziroma teorijami zarote, ki so se pojavljale ob izbruhu epidemije novega koronavirusa? Kako vi to vidite?

Ko pridejo velike katastrofe, ljudje v veliki meri izgubimo zmožnost racionalnega razmišljanja in delovanja. Že iz srednjeveških opisov velikih epidemij kuge se jasno vidi, da kuga ni bila le bolezen, ampak je povzročila tudi splošno socialno, psihološko in moralno razsulo v človeški skupnosti. Stalni spremljevalci velikih epidemij so bili strah, preplah, izginotje solidarnosti, medsebojne pomoči, kolektivna histerija.

Naš razum namreč potrebuje vpetost v neko trdno, znano okolje, naravno in družbeno, ki pa ga velike katastrofe razrušijo. Zato z izjemo vnaprej treniranih posameznikov, kot so med epidemijami na primer epidemiologi, velika večina ljudi ne zna več razmišljati racionalno. Tako začnejo med ljudmi krožiti demoni in drugi strahovi, pojavi se panika, obtožbe drug drugega, verski boji. Vse to so pojavi, ki so in bodo vedno spremljali epidemije. 

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord