Najpomembneje je, kaj čuti Tamara

Tamara Zidanšek je v Parizu, mestu luči, zasvetila in zacvetela, bila je sijoča na vsej svoji poti, v polfinalu odprtega teniškega prvenstva Francije pa je bila previsoka ovira Rusinja Anastasija Pavljučenkova. Tako se 23-letni Konjičanki ni uspelo prebiti med najboljši dve posameznici v Roland-Garrosu, a tako ali tako je bil nastop briljanten, ocenila ga je tudi edina slovenska zmagovalka teniškega velikega slama v Parizu leta 1977 Mima Jaušovec. »Pavljučenkova je neugodna igralka, predvsem zato, ker vrača veliko število žog, nobene ne da brezplačno. Ima že tudi nekaj izkušenj na ženski turneji. Tudi relativno dober prvi servis ima, Tamara bi morebiti morala biti pri igri bolj stalna. Če bi se tiste žoge, pri katerih udarcih je tvegala, odbile v igrišče, bi morebiti imela več možnosti. V tako izenačenih dvobojih, ko je tekma odprta, včasih odločajo prav te nianse. Tamara je bila videti tudi malce utrujena, nekaj manj energije je premogla kot v prejšnjih dvobojih. Morebiti je bil tudi psihološki pritisk polfinala kar velik, denimo v drugem, tretjem krogu nobeden ne pričakuje tvojega uspeha, pa ta posameznik nato zmaga. Štirinajst dni ni preprosto držati določene forme in napetosti. Vsa čast Tamari, polfinale je izjemen uspeh, za pristop, zrelost in igro, ki jih je pokazala. Prvič biti tako daleč v drugem tednu turnirja in tako igrati ... treba ji je le čestitati,« je omenila Mima Jaušovec. »Tamara je kot celota storila korak naprej, predvsem psihološko. Ko si psihološko trdnejši, je tudi igra bolj čvrsta. Tudi več si zdaj upa, ker ima res izreden forhend, tudi igro bi morala graditi na tem, da ga še bolj izrabi in diktira ritem. Telesno imam občutek, da je dobro pripravljena, je kar vzdržala vse tekme. Ima raznovrstno igro, dokaj hitra je, lahko bi morebiti malce večkrat šla na mrežo. Vse tenisačice pa znajo igrati, včasih odločajo ravno te nianse. Med prvimi petimi igralkami na svetovni lestvici so zelo majhne razlike, denimo psihološki vidik je zelo pomemben. Ko nimaš pritiska, ko nimaš kaj izgubiti, potem vsi igrajo zelo sproščeno,« je nadaljevala teniška legenda.

Dobro počutje v svoji koži
»Pri igri Zidanškove seveda rezerve obstajajo, denimo bolj napadalna igra že od vsega začetka, še večji ritem. Lahko ima še udarnejši začetni udarec, v zgornjem delu telesa je lahko še močnejša, to bi tudi pomenilo, da bi pri drugem servisu imela več variacij. Tudi pri povratnem udarcu bi lahko bolj pritisnila na igralko, ki ima morebiti malce slabši servis. Prav tako je zelo napredovala pri defenzivi, ko dobi dolgo žogo v sredino v telo, zna potegniti in preiti v ofenzivo. To znajo res le boljše igralke, tudi bekhend še lahko popravi. Če imaš rezerve, da to lahko popraviš, pomeni, da si že zdaj dober igralec in da si lahko še boljši,« je še menilo strokovno oko Jaušovčeve. Tamara tudi denimo pravi, da je postopoma gradila svojo kariero. »Tudi jo mora tako graditi, menim, da pri 16, 17, 18 letih ne moreš psihološko biti zgrajena osebnost, da zdržiš vse te telesne in psihične pritiske na teniški turneji. Je izjemno naporno, najprej se mora človek dobro počutiti v svoji koži, mora čutiti, da je sposoben, pomembno je tudi, da ne pride do poškodb. Nekateri pa pač v svojo najboljšo formo pridejo pri tridesetih. Tamara gre postopoma, se izboljšuje, pridobiva na samozavesti, gradi svojo igro, in če ona čuti, da gradi to svojo hišo, kot je povedala, da gre postopoma, je to najbolj pomembno. Najvažneje je, kako se ona počuti.«

Veliki slam znamka
Seveda se Mima Jaušovec ob vsakem ogledu pariških dvobojev spomni na svojo šampionsko leto 1977, vedno omenja, da je osvojitev turnirja za veliki slam najpomembnejša, nato si zapisan v teniško zgodovino. »Dvakrat sem sicer v Parizu finale tudi izgubila, a glavno je, da v njem enkrat zmagaš. To je moja znamka, še po toliko letih, kamor koli grem, četudi nisem v športnih krogih, me vsi poznajo po tem, da sem zmagovalka Roland-Garrosa. To je lep občutek. S Tamarinim uspehom je tenis v Sloveniji pridobil na veljavi, takšne evforije še nisem zasledila, veselili so se tudi ljudje, ki nimajo povezave s športom. Meni osebno se tudi zdi, da so zdaj moji rezultati še bolj prišli do veljave,« meni teniška mojstrica. Pa tu ni le Tamara Zidanšek, kaj pa meni o zelo nadarjeni Kaji Juvan? »Tudi Juvanova mora najti svojo pot postopoma. Imela je izredne rezultate v mladinski konkurenci, je pa imela smolo, da je prišel koronavirus, ko bi morala biti prvo polno leto na turneji. Namreč moraš biti leto, dve na teniški turneji, da dobiš tiste izkušnje, da vidiš sistem, da lahko treniraš z najboljšimi. Letos je tudi imela nesrečo; začela je dobro, nato pa je prišla okužba s koronavirusom. V prvem krogu Pariza pa je po žrebu dobila lansko zmagovalko Igo Swiatek. A ima dobro igro, dobro napreduje in ima dovolj časa, da gre po poti Zidanškove. Zdaj, ko je videla, da je Tamara prišla v polfinale, bo to dobra popotnica, da bo rekla: 'Sama tudi lahko'. Ob vsem si želim tudi, da bi se vedno več mladih ukvarjalo s tenisom.« Talenti v Sloveniji so, kaj denimo še manjka, da bi bila kakšna slovenska igralka med top 10 na lestvici WTA? »Denimo Tamara bi se morala še na drugih grand slamih uvrstiti najmanj v četrtfinale in biti v zaključnih dvobojih tudi na manjših turnirjih. Tako dobiš točke, da prideš med najboljših deset, pomembna je stalnost. V današnjem času tenisa sicer nobena od igralk ne izstopa na način, da bi napovedali, da bo osvojila ta ali oni grand slam. Simona Halep se je poškodovala, ta in Naomi Osaka sta za razred višje od drugih. Meni je Osakova od vseh igralk daleč najbolj všeč, je tudi najbolj kakovostna, nanjo bi tudi stavila, če bi igrala. Menim, da se bosta obe vrnili in bili na vrhu še nekaj let,« je sklenila pariška zmagovalka iz leta 1977 Mima Jaušovec.