Rekordi so različni. Ene postavljajo, dosegajo ljudje s svojo aktivnostjo, drugi prihajajo, se nam zgodijo sami od sebe, zanje nam niti s prstom ni treba migniti. Verjetno učinkujejo drugače. Za prve hvalimo ljudi, ki so jih dosegli, so izraz neke sposobnosti, ki jih ljudje lahko dosežemo. Ne vsi, seveda, ampak s trdim delom, redno aktivnostjo pa morda tudi jaz, ti … Seveda ima tu nekaj zaslug tudi naša zasnova, genetika – nekateri so sposobnejši kot drugi, pač odvisno, o kateri dejavnosti govorimo. Zdi se mi, da si vedno znova ob doseženem rekordu nekje globoko v sebi rečemo, kaj vse lahko ljudje dosežemo, kako dobri smo kot vrsta živih bitij. Čeprav najbrž vsaka srna skoči dlje od človeka, ali pa zajec, nekakšen simbol poskočnosti. Nisem čisto prepričan, da tudi bolha, glede na svojo velikost, ne skoči dlje. Pa pustimo to razglabljanje, ki za rekorde niti ni pomembno. Živali ne postavljajo rekordov, no, morda v službi ljudi. Ja, ljudje skušamo nekatere vrste živali pripraviti do tega, da tekmujejo in postavljajo rekorde za nas, za našo strast, veselje, stave – pa smo že pri poslu!
Pri oni drugi vrsti rekordov, to je tistih, ki se nam preprosto zgodijo, pa najbrž nimamo podobnih občutkov. Samo čudimo se jim. Lahko tudi malo s strahom ali z zavedanjem, da morda ne pomenijo ali prinašajo nič dobrega za nas. Na primer temperaturni rekordi. Kdo pa si želi, da bi bilo še bolj vroče poleti, kot je lahko? Že tako težko prenašamo temperature nad 30 ali 32 stopinjami, kaj bi s 35 in več? Pa če smo pri vetru – kdo pri zdravi pameti pa bi hotel, da piha še bolj kot takrat, ko odkriva strehe in lomi drevje? In če nadaljujemo pri nalivih … Proč z rekordi! A vseeno zastrižemo z ušesi, ko se razširi novica. In mediji take novice poudarijo na prvi strani z mastnimi črkami (kdo si je sploh izmislil ta izraz in kaj točno pomenijo »mastne črke«?). Mediji živijo od novic, udarna novica pomeni večjo pozornost bralcev, s tem pa (rekordno?) prodajo, če smo že pri tem. Ja, vse, kar izstopa od povprečja, postane bolj vidno, vzbuja pozornost, usmerja pa tudi naš tok misli in porodi razne komentarje.
Pri vremenu je povprečje najbolj zaželeno. Bolje, da ga ne opazimo, da ne izstopa. Čim izstopa, so posledice. Morda ne takojšnje, ampak se pokažejo šele v daljšem času. Že tako imamo veliko dela s svojim življenjem, še tega se manjka, da bi se morali ukvarjati še z vremenom. Pa še pohvaliti se ne moremo ali imeti dobrega občutka, da smo k takim rekordom kaj prispevali. (Hm, ali je to čisto res?)
