V okviru programa Taktike in praksa, ki ga izvaja Zavod za sodobne umetnosti Aksioma, in njegove letošnje izdaje (Ne)realni podatki – realni učinki je v projektnem prostoru Aksiome v minulih dneh gostovala razstava Enozvezdične ocene – vodeni ogled, ki so jo zasnovali umetniška naveza !Mediengruppe Bitnik ter raziskovalca Selena Savić in Gordan Savičić. Na videz preprosta postavitev, katere osrednji poudarek sta dva krajša videa, dopolnjujejo pa ju masažni stol, razširitev za spletni brskalnik in svetlobna instalacija, se osredotoča na negativne spletne ocene raznih ljubljanskih znamenitosti in skozi njih odpira vprašanje, kaj je v resnici to, kar v sodobni »podatkovni ekonomiji« določa našo izkušnjo ter navsezadnje razumevanje nekega kraja.
V Zürichu delujočo navezo !Mediengruppe Bitnik, ki je sicer oblikovala celoten spored letošnjega programa (Ne)realni podatki – realni učinki, sestavljata Carmen Weisskopf in Domagoj Smoljo, ki se v svoji umetniški praksi gibljeta med digitalnim in fizičnim. Za enega njunih najbolj znanih projektov velja Random Darknet Shopper (2014), v katerem sta poslala poseben program na trimesečno potovanje po temnem spletu, kjer je naključno kupoval vse mogoče stvari, od ključev do cigaret ali mamil, in jih dostavljal v galerijo; s tem sta odprla vprašanje odgovornosti za dejanja, ki jih samodejno oziroma na podlagi algoritmov izvajajo razne visokotehnološke naprave oziroma programi. In precej podoben premislek je tudi v ozadju razstave Enozvezdične ocene.
Ena zvezdica za lepo plažo
»Eno od izhodišč postavitve je raziskovalni projekt, v katerem sva se ukvarjala z dvoumno naravo podatkov in nezanesljivostjo njihove interpretacije, zaradi česar so lahko na neki način hkrati resnični ter neresnični,« pojasnjuje Carmen Weisskopf. »V sodobni podatkovno vodeni družbi se samodejno zbirajo ogromne množice podatkov, ki jih avtomatično interpretirajo različni algoritmi in na ta način oblikujejo določeno resničnost. Toda algoritmi nimajo sposobnosti presoje, ali podoba, ki jo ustvarjajo, zares ustreza dejanskemu stanju, pa čeprav ta nato vpliva na odločitve posameznikov in celo institucij, kar pomeni, da ima realne učinke.« Med najbolj običajne primere takšnih »podatkovnih resničnosti« spadajo tudi sheme spletnega ocenjevanja, kot je znani sistem podeljevanja zvezdic za izdelke ali storitve.
»Na zamisel za projekt smo prišli lani, ko smo poleti nekaj časa preživeli na otoku Vis, ki je močno odvisen od turizma,« dodaja Domagoj Smoljo. »Otok, na katerem živi približno 3500 ljudi, ima na Googlovih zemljevidih kar 30.000 ocen raznih storitev in znamenitosti – seveda imajo velemesta takih ocen še mnogo več, toda v tako majhnem okolju je bilo bistveno lažje ugotoviti, kakšen vpliv imajo ocene nanj in njegove prebivalce, kako torej ocene določajo neki kraj, pričakovanja v zvezi z njim in hkrati tudi poskuse, da bi tem pričakovanjem zadostili, s tem pa tudi tamkajšnjo resničnost samo.« In ocene lahko zavajajo. »Bili smo na čudoviti naravni plaži, ki pa je imela množico slabih ocen, češ da se na njej nič se ne dogaja, da ni niti gostilne in podobno. To nam je dalo misliti: kajti lastnik neke gostilne lahko odpravi spodrsljaje, nad katerimi se zmrdujejo gostje, prav tako lahko zahteva umik neresničnih ali neustreznih komentarjev, javni prostor, ki se mu godi krivica, pa nima nikogar, ki bi se potegnil zanj.«
Ko so zmaji pač premajhni
»Izkušnja turista je danes v precejšnji meri pogojena z uporabo Googlovih zemljevidov,« pristavlja Gordan Savičić. »Tam preveri, kje so znamenitosti, kaj se splača videti, kam iti na večerjo – vse to zlasti na podlagi ocen. Te so torej neke vrste plast, ki prekriva resničnost, saj so na zemljevidu izpostavljene predvsem tiste stvari, ki so dobro ocenjene, sicer bi bil preveč natrpan in nepregleden. Ko pa se bolj poglobiš, opaziš huda neskladja med ocenami in resničnostjo, kot v primeru omenjene plaže, kjer se dobro pokaže nezanesljiva narava podatkov.« Težava je tudi subjektivnost ocenjevanja – nekdo bo dal slabo oceno le zato, ker je ta dan slabe volje ali ker se nekaj ne sklada z njegovimi željami. »Ker so povprečne ocene pridobljene iz velike količine mnenj, nanje gledamo kot na objektivne, kar ima neprijetne posledice,« ugotavlja Carmen Weisskopf. »Po eni strani namreč sploščijo vtis o nekem kraju in ga zaprejo v okvir pričakovanj, zaradi katerih si danes vsa velika mesta postajajo podobna, po drugi pa okrepijo moč skrajnih stališč – saj ocene večinoma pišejo tisti, ki so bodisi navdušeni bodisi razočarani.«
Razlogov, da so se osredotočili na ocene z eno zvezdico, je po njenih besedah več. »Ponujajo precej več informacij kot druge ocene, in to na različnih ravneh – veliko povedo že o osebi, ki jih je dala, ter njenih pričakovanjih, saj praviloma opiše, kaj jo je zmotilo; tu je lep primer Zmajski most, kjer se negativne ocene ne nanašajo na kako pomanjkljivost mostu samega, temveč se večina ocenjevalcev obregne ob to, da so zmaji manjši, kot so mislili, da bodo.« Ocene z eno zvezdico so tudi bolj pristne, pa opomni Selena Savić. »Veliko ocen s petimi zvezdicami je lažnih, torej plačanih in ustvarjenih v 'tovarnah za klike', medtem ko so tiste z eno zvezdico zelo redko umetno ustvarjene.«
Glavni video razstave je tako ponudil 16-minutni ogled Ljubljane, na katerem se vrstijo izključno enozvezdične ocene različnih javnih znamenitosti, seveda s pripadajočimi komentarji, ki so včasih smešni, drugič pa komajda verjetni – vsekakor pa ponudijo nekoliko drugačno perspektivo sicer dobro znanega okolja. Da bi uravnotežili negativnost, ki seva iz videa, pa ogled poteka na masažnem stolu, ki gledalca tudi malo sprosti.
