Zoran Janković v intervjuju za Nedeljski dnevnik odgovarja: mesto bo vedno našlo denar za kulturo, socialo in šport.
Spet se veliko govori o nogometu, na žalost ne samo v vedrih tonih: kaj menite o novih navijaških izgredih in kaznih, ki jih je NZS dodelila nogometnemu klubu Maribor?»Stvari sem seveda spremljal in lahko rečem samo to, kar so pred nekaj leti ugotovili v Angliji: za huligane ni prostora ob športnih igriščih. Resen navijač Olimpije sem že 50 let, razen v ženskem rokometu, ker – jasno – navijam za Krim. Gledam nogomet, košarko, včasih hokej, čeprav mi je prehiter in se plošček slabo vidi. A imeti moram možnost, da peljem na tekmo vnuke, če to želijo. Pa nimam vedno slabih izkušenj: v Mariboru smo se z Violami srečali v Poštni ulici, oblečen sem bil v zeleno majico, pa so me vprašali, ali lahko zapojemo Maribor šampion in se slikamo. Sem rekel, da peli ne bomo, lahko pa se slikamo. Še boljši odnos imam z Green Dragonsi. Lepo in logično je imeti navijaško skupino, so pa neke meje, ki jih ne smeš prestopiti. Konec koncev je disciplinski sodnik NZS Boštjan Jeglič, ki je znan kot pravičen sodnik, izrekel pošteno kazen in mislim, da je zdaj tudi pravi čas, da se huliganom za vedno prepove vstop na športna prizorišča.«
Koliko spremljate tekme nogometašev Olimpije?»Dolgo nisem bil na tekmi, sem si pa v živo ogledal sobotno proti Celju in bil navdušen nad Green Dragonsi, ki so namesto bomb metali papir. Glejte, se spomnite, kako je bilo, ko je Igor Bišćan osvojil z Olimpijo prvenstvo in pokal? Prosil sem takratnega lastnika kluba Milana Mandarića, da ga ne zamenja. Ne moreš zamenjati trenerja, ki je v sezoni osvojil dve kroni. Ko ga je vseeno zamenjal, sem Bišćana povabil na večerjo, čeprav se prej sploh nisva poznala. Enako se je ponovilo z Albertom Riero. V slovenski nogomet je prinesel nekaj novega, bil je velik nogometaš in velik trener, fantje so mu verjeli. Dva naslova je imel pet krogov pred koncem prvenstva. Sedel sem z Deliusom, Barišićem in Riero. Prosil sem jih, da ga ne zamenjajo – nov način igre, zadovoljni nogometaši, publika je bila navdušena, ampak oni enostavno niso imeli skupnega stika, med sabo se niso slišali. Če trener nima podpore prvega človeka – tudi sam sem bil dolga leta v rokometu prvi človek – igralci to čutijo, pa če je to še tako majhna razpoka. Če se vrnem, zakaj nisem hodil na tekme: zamenjali so trenerja, prišel je Portugalec Joao Henriques, bil sem samo na enem treningu, pa nisem več prišel. Sicer pa je pri trenerjih zelo enostavno, statistika pove vse.«
Ali lahko dobimo v košarkarsko Ljubljano zvezdnika kova Goran Dragić?»O njem res veliko razmišljam, za njegovo tekmo v Stožicah sem kupil tri vstopnice, ob igrišču, dal sem praktično pol plače, da nanjo peljem obe vnukinji. Potem pa sem Gogija vprašal, glej, vse si razprodal s temi tvojimi zvezdniki, ampak jaz bi bil za to, da naslednji dan naredimo še spektakularno tekmo Slovenija – Srbija. Reci, da si za, in takoj pokličem oba predsednika zvez Erjavca in Danilovića. Zdaj čakam na njegov odgovor. In potem razmišljam naprej. Želim si, da bi zadnjo sezono odigral pri Olimpiji. Lahko napišete, da če zdrži drugo tekmo, grem po mikrofon in ga povabim v Olimpijo. Če bi on igral za Olimpijo, bi bila to povsem druga dimenzija.«
Netipičen je položaj Cedevite Olimpije v slovenskem športu. Klub z izjemno, tudi evropsko tradicijo je v lasti enega najbogatejših hrvaških poslovnežev, ki ima ta šport rad, po drugi strani pa so letos igrali slabo, stanje v klubu se zdi skoraj preveč kaotično. Ste si pogledali kakšno tekmo?»Tudi na tekmah Cedevite Olimpije nisem bil kakšnega pol leta.«
Torej držijo govorice, da niste hodili na tekme, dokler je bil trener Simone Pianigiani?»Ne gre za govorice, to sem Pianigianiju osebno povedal. Edo Murić, Zoran Dragić in Alen Omić so moji igralci. Dva od teh sem osebno poročil. Hkrati so borbeni, publika jih ima rada, imajo pogodbe. Dobro, Murić se je poškodoval, dva pa so izločili. Neki dan me kliče moj veliki prijatelj Željko Obradović, trener Partizana, in pravi, da imajo neki seminar v Ljubljani, da bodo potem jedli zvečer v Balthazarju. Prišlo jih je kakšnih pet, šest. On, Dejan Bodiroga, trener Olimpije, neki bivši italijanski sodnik … In potem mi predstavijo tega trenerja. Rekel mi je, govori se, da ste velik navijač Olimpije, boste prišli na tekmo? Sem mu rekel, ne bom, ker ste odstranili moje igralce. Za moj okus bi bila najboljša trenerja za Cedevito Olimpijo Željko Obradović, ki sem mu predlagal, da vzame Olimpijo brezplačno, jaz pa ga peljem vsak dan na večerjo, in Jure Zdovc. Kot navijač imam pravico do svojega mnenja. Kaj bodo storili v klubu, pa ne vem.«
Nadaljevanje v tiskani izdaji ali mobilni aplikaciji Nedeljskega dnevnika
Sindikati pred veliko bitko za svoj obstoj
Še več zanimivih člankov – denimo o tem, kako je delavska organiziranost začela slabeti s prihodom kapitalizma in z vstopom Slovenije v EU, kako kruti so pogoji za najemnike stanovanj v zadnjem času, koliko kruha pojemo Slovenci na leto in kako ga pečemo, kako igralka, stand up komičarka, pevka in režiserka Tina Gorenjak nastavlja zrcalo sebi in drugim ženskam, kako je Slovenija dobila svoj prvi umetni podvodni greben, kakšne so posledice zdravniških napak pri nas ... – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov ali na mobilni aplikaciji Nedeljski dnevnik.
