Sobota, 10. 6. 2023, 22.19
11 mesecev, 1 teden
To je mesto, ki je Slovenijo pognalo v moderno dobo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,13
Trbovlje in drugi zasavski kraji so bili nekdaj zaradi premoga izjemno pomembni za industrijski razvoj, pa tudi za elektrifikacijo Slovenije.
Industrializacija, ki je temeljito spremenila svet in tudi človeštvo, se je začela s parnim strojem. Za pogon prvih strojev so najprej uporabljali les, nato pa so našli veliko bolj primerno gorivo – premog. To gorivo je bilo potem dolga desetletja neločljivo povezano z industrializacijo oziroma s prehodom kmečkih družb v industrijske. V slovenskem prostoru je bila modernizacija izpeljana s pomočjo zasavskega premoga.
Prehod na premog, ki je eno od fosilnih goriv, se je na Slovenskem začel v 19. stoletju. Kot piše slovenski zgodovinar Žarko Lazarević, pa je bil pretežni del 19. stoletja slovenski prostor še vedno večinoma navezan na tradicionalne vire energije.
Slovenska kmečka družba 19. stoletja
Veliko večino slovenskega naroda so takrat predstavljali kmetje, kmetijstvo je bilo zato temeljna gospodarska panoga. Še leta 1910 se je s kmetijsko dejavnostjo ukvarjalo 67 odstotkov slovenskega prebivalstva. Tik pred drugo svetovno vojno se je s kmetijstvom ukvarjalo še 60 odstotkov slovenskega prebivalstva.
Prevladovale so male razdrobljene kmetije, ki so večinoma zagotavljale zgolj eksistenčni minimum. Za obdelovanje zemlje in prevoz so kmetje uporabljali človeško in živalsko moč. Les pa je bil tisti, ki je zagotavljal osnovne potrebe po kuhanju in gretju.
Slovenske dežele kot velike zamudnice v razvoju
Glede industrijskega razvoja so bile slovenske dežele v primerjavi z najbolj razvitim delom Evrope velike zamudnice. V slovenskih deželah se je tako v 18. stoletju zgolj začela skromna rast nekmetijskih dejavnosti – manufakturna proizvodnja, fužine in rudarstvo, pa tudi steklarstvo in opekarstvo. Glavna energetska vira za te dejavnosti sta bila les in njegova izvedenka oglje, pojasnjuje Lazarević.
Pred premogom sta bila glavna energetska vira les in njegova izvedenka oglje. Na fotografiji: oglarska kopa iz okoli leta 1890. Kraj fotografije ni znan. Množična raba lesa in oglja kot energetskih virov je posledično vodila v veliko izsekavanje gozdov. Prehod na premog je tako preprečil preveliko krčenje gozdov.
Na Slovenskem se je zato v 18. in 19. stoletju razmahnilo oglarstvo oziroma kuhanje oglja. Sredi 19. stoletja so največ oglja pridobivali na Gorenjskem, samo na Jelovici naj bi bilo leta 1826 kar 838 enot za žganje oglja.
Vzpon in zaton slovenskega oglarstva
Močna oglarska središča sta bila še Kočevski rog in Trnovski gozd (od tod so oglje vozili v idrijski rudnik živega srebra). Vrhunec oglarstva je bil v 19. stoletju, potem pa je sledilo pešanje zaradi prehoda na premog. Ta prehod se je zgodil, ker je imel premog v primerjavi z lesom in ogljem ob manjših količinah višjo energetsko vrednost. In je bil tudi relativno cenejši, piše Lazarević.
Zmaga premoga nad lesom in ogljem je imela zelo velike posledice. Če so prej dejavnosti, kot sta bili steklarstvo in fužinarstvo, lahko nastajale na Slovenskem vsepovsod, kjer je bil blizu les oziroma gozd, pa zdaj ni bilo več tako, ker nahajališča premoga niso bila povsod, zaradi česar je bil nujen njegov prevoz od premogovnikov h končnim uporabnikom.
Slovenski industrijski Y
Zaradi tega se je uporaba energije zgoščala v industrijskih središčih ob železniških progah, da bi amortizirali relativno visoke prevozne stroške premoga. Železnice so, med drugim, tudi omrežje, ki omogoča pretok energetskih virov, kar dokazuje prostorska razporeditev slovenske industrije ob železniških progah. Na slovenskem prostoru se je ob železniških tirih vzpostavil t. i. industrijski Y, kakor je to poimenoval slovenski zgodovinar Jože Šorn: prostorska umestitev industrije v smeri Maribor, Celje, Ljubljana in Trst ter z odcepom proti Jesenicam v Ljubljani.
Železnica je bila posledica in spodbujevalka industrializacije hkrati. Parne lokomotive je poganjal premog, obenem pa je bila železnica pomembna za transport premoga do industrijskih središč. Na Slovenskem se je industrija tako začela razvijati v krajih, ki so ležali ob železnici.
Razlog za prehod na premog pa je bil, čeprav se to morda na prvi pogled zdi nenavadno, tudi okoljevarstveno pogojen. Ko je bil les najpomembnejše gorivo (neposredno in posredno kot oglje), je bilo temu ustrezno veliko tudi sekanja gozdov.
Okoljevarstvene prednosti premoga pred sekanjem lesa
O čezmernem izkoriščanju lesa je pisal ljubiteljski zgodovinar Ivan Mohorič. Ta omenja, da so na Kranjskem porabili za četrtino več lesa, kot bi bilo priporočljivo glede na letni prirast gozdov. Obnova gozdov ni dohitevala porabe, kar je dolgoročno vodilo v izčrpavanje.
Zaradi tega so oblasti po letu 1830 vezale nove koncesije za uporabo lesa v energetske namene v industriji na že dosežen obseg skupne uporabe lesa ali pa na obveznost uporabe kalorične moči premoga, kot poroča Šorn za spodnještajerske fužine na primeru koncesije iz leta 1826.
Prehod z oglja na premog
V 19. stoletju so v slovenskih deželah daljnovidni podjetniki videli prihodnost fužin, steklarn, opekarn v uporabi premoga in koksa. Tisti, ki so prisegali na tradicijo ali niso bili sposobni financirati prehoda na premog, so ostali pri oglju. "In pri na pol obrtništvu," kot je zapisal Šorn.
Industrijsko revolucijo, ki se je začela v Angliji konec 18. stoletja, je poganjal premog. Tiste države, ki so imele velike zaloge premoga, so imele dobre temelje za industrializacijo. Premog so najprej kopali v dnevnih kopih, nato pa pod površjem. Na risbi iz leta 1823 vidimo angleške rudarje iz Newcastla v rovu.
O tem priča zgoščevanje sodobnih industrijskih železarskih obratov na Jesenicah, Ravnah na Koroškem, Prevaljah in v Štorah. Vsi navedeni industrijski obrati so bili postopno z železniškimi povezavami vključeni v širši prometni in gospodarski prostor.
Zaton steklarn, ki se ne morejo prilagoditi
Pešanje uporabe oglja in vzpon premoga sta pometla tudi s številnimi steklarnami na Slovenskem. Tako so bile na primer steklarne gosto posejana v vsej celjski okolici. Vse te steklarne so živahno delovale, dokler jim je bilo na voljo obilje lesa ali oglja v bližini.
Kakor hitro pa se je lesna masa zaradi posekov oddaljevala, so začele usihati tudi steklarne, kajti prestavljanje mesta proizvodnje ali pa prevoz lesa oz. oglja je višal proizvodne stroške. Tak razvoj pri eni od temeljnih proizvodnih sestavin je terjal nujno prestrukturiranje v nov vir energije, poudarja Lazarević.
Vloga južnih železnic
Tiste steklarne, katerih lastniki niso imeli možnosti ali kapitala, da bi začeli kuriti premog namesto lesa, so izgubile temelje. Na premog so se od številnih steklarn na Celjskem preusmerile le štiri: libojska, zagorska, trboveljska in hrastniška, se pravi tiste, ki so imele v neposredni soseščini tudi rudnike premoga.
Premog je bil nepogrešljiv tudi pri elektrifikaciji, saj je bil poleg vode glavni energetski vir za elektrarne pred razvojem jedrske energije. Na fotografiji je Termoelektrarna Trbovlje z najvišjim dimnikom v Evropi. 360-metrski trboveljski dimnik je tudi najvišja stavba v Sloveniji.
A dejstvo je, da je večjo produkcijo premoga v Sloveniji spodbudilo šele povpraševanje družbe Južnih železnic po premogu (železniški odsek med Celjem in Ljubljano je bil na primer zgrajen leta 1849, med Ljubljano in Trstom pa leta 1857).
Naraščanje izkopa premoga
Izkop premoga je sicer začel hitreje naraščati šele v osemdesetih letih 19. stoletja, ko je sovpadlo nekaj procesov. Najprej je treba izpostaviti zgoščanje železniškega omrežja na lokalni ravni, ki je postopno krepilo povpraševanje po premogu prek potreb družbe Južnih železnic, pojasnjuje Lazarević.
Tudi nagla industrializacija od osemdesetih let 19. stoletja dalje je prispevala svoj delež. Novi industrijski obrati so s povpraševanjem spodbujali izkop. Potekalo je tehnološko posodabljanje premogovnikov, ki je dvigovalo produktivnost dela v rudnikih.
Gospodarski orjak na Slovenskem
In ne nazadnje je potekala tudi koncentracija premogokopne dejavnosti – tako je nastalo za slovenske razmere orjaško podjetje: Trboveljska premogokopna družba (TPD). Indeksi rasti izkopa premoga so bili velikanski. V zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja so v slovenskih premogovnikih namreč podvojili izkop premoga.
Trboveljska premogokopna družba (TPD), ki je bila lastnica večine slovenskih rudnikov, je bila desetletja največje in najpomembnejše podjetje na slovenskih tleh. Ustanovljena je bila leta 1872 kot delniška družba. Sedež družbe je bil na Dunaju, po letu 1918, ko je razpadla Avstro-Ogrska, pa v Ljubljani. Glavni delničarji družbe so bili Francozi. Leta 1946 je bila TPD podržavljena. Na fotografiji: palača TPD v Ljubljani leta 1925
Leta 1913 so izkopali dvainpolkrat več kot tri desetletja poprej. Delež TPD pri tem je bil velikanski. Samo v zasavskih rudnikih so v dobrega pol stoletja do prve svetovne vojne več kot podeseterili izkop premoga. To je zelo dvigovalo mesto in pomen TPD v slovenskem premogovništvu.
Največje podjetje v Jugoslaviji
Delež TPD v celotnem izkopu premoga na slovenskih tleh je v času od začetka osemdesetih let 19. stoletja pa do prve svetovne vojne redno obsegal od 80 do 86 odstotkov. V obdobju med obema vojnama je TPD veljala za največje gospodarsko podjetje v Jugoslaviji. Za tedanje razmere je šlo za ogromno gospodarsko družbo. "Po pomenu in moči je daleč presegalo slovenske meje, pa tudi jugoslovanske razsežnosti so ji bile komaj dovolj," piše Lazarević.
TPD je bila lastnica vseh slovenskih rudnikov premoga, poleg tega pa še nekaj opekarn, cementarn in tovarn apna v revirjih. Delnice podjetja so kotirale kar na osmih borzah − treh jugoslovanskih (Ljubljana, Zagreb in Beograd) in petih tujih finančnih središčih: na Dunaju, v Parizu, Pragi, Lyonu in Ženevi. Poleg tega je delniška glavnica TPD predstavljala kar 35 odstotkov vsega slovenskega delniškega kapitala tega časa.
Slovenija kot jugoslovanska energetska zlata jama
Krepitev TPD je povezana s tem, da je med obema vojnama energetski pomen Slovenije v okvirih jugoslovanske države narasel. Slovenski premogovniki so redno pokrivali okoli 40 odstotkov jugoslovanskih potreb. Izkop je zelo narasel, bližal se je dvema milijonoma ton, delež TPD je bil okoli 80 odstotkov.
Rov Terezija je eden od nekdanjih rudarskih rovov v Trbovljah.
Rast izkopa je bila posledica širitve in poglabljanja trga. Obseg oskrbovanja železnic s premogom se je razširil, premog je počasi izpodrival drva v gospodinjstvih, zagnali so nove termoelektrarne. Po drugi svetovni vojni je s prehodom v socializem seveda prišlo do nacionalizacije TPD.
Socialistična industrializacija na podlagi premoga
Po drugi svetovni vojni je premog odigral vlogo najpomembnejšega energetskega vira socialistične industrializacije. Elektrika je bila cilj, premog pa na dosegu roke za zapolnitev energetske bilance Slovenije in pretvorbo v električno energijo, pojasnjuje Lazarević.
Do konca sedemdesetih oziroma osemdesetih let 20. stoletja je slovenska proizvodnja premoga za trikrat presegla raven izpred druge svetovne vojne. Izkopali so več kot šest milijonov ton premoga, poglavitni potrošniki so bili industrijska podjetja in termoelektrarne.
Zaprtje rudnikov
Temu je sledil zaton. "V precepu med ekonomsko upravičenostjo, izostankom naložb v posodabljanje, potencialnimi zalogami in varstvom okolja so se oblasti konec devetdesetih let odločile za postopno zapiranje rudnikov v Zasavju," še piše Lazarević.
Žarko Lazarević, Spremembe in razmišljanja: gospodarsko-zgodovinske refleksije, Ljubljana 2015.
