Ljudje ob Kolpi: Ivan Božič

9.1.2024 | 10:30

V Metliki pred 2. sv. vojno

Leta 1954 na Jurovskem Brodu

General Ivan Božič

Maurice Janin

Učbenik

Ivan Božič, general
Rojen 9. januarja 1894 v Jurovem, umrl 16. junija 1962 v Beogradu

Oče Alojz Božič je bil učitelj na prvi slovenski kmetijski šoli – »Vinarska in sadjerejska šola« na Slapu pri Vipavi (leta 1873 jo je ustanovil župnik Jurij Grabrijan, rojen v Adlešičih). Kranjski deželni stanovi so se odločili šolo preseliti leta 1886 na Grm pri Novem mestu in takrat so z vozovi prepeljali vso šolsko opremo in večino učiteljev v Novo mesto. Božič se kmalu po tem odločil nadaljevati kariero kot upravnik posestva Jurovo, ki je sicer na Hrvaškem, a blizu Metlike – le na drugem bregu reke Kolpe. Poročil se je z Marijo Pfleger iz Moravskega in v zakonu se jima je rodilo osem sinov in pet hčera. Še naprej je objavljal tudi članke o umnem kmetovanju.

Otroci so obiskovali slovensko osnovno šolo v bližnji Metliki - Ivan jo je obiskoval v letih 1900-1905, nato pa izobraževanje nadaljeval na gimnaziji v Karlovcu. Leta 1909 pa je postal kadet vojaške šole v Karlovcu. Leta 1913 je bil s činom praporščaka dodeljen 17. pehotnemu polku (sestavljen iz slovenskih nabornikov). 1. avgusta 1914 je bil povišan v čin podporočnika in postal je poveljnik čete, s katero je šel (s številnimi drugimi Belokranjci) na vzhodno fronto – v Galicijo. Konec leta je bil zajet s strani ruske carske vojske, ki ga internirala v daljnem Turkestanu (danes je to država Turkmenistan). Najprej je bil v Kokandi, pozneje še v Taškentu. Po februarski revoluciji se je javi kot prostovoljec v srbsko-jugoslovansko dobrovoljsko vojsko. 1. aprila 1917 je bil razporejen v dopolnilni bataljon 1. srbske divizije v Odesi (južna Ukrajina). Divizija je bila še povsem nepripravljena, a na pritisk Rusov na hitro poslana na bojišče v Romunijo – v boj proti Bolgarom, Nemcem in Turkom, kjer so padli v hude boje in doživeli katastrofo. Od 555 častnikov in 18.457 podčastnikov ter vojakov jih je v bojih padlo 2.000, še 8.000 pa je bilo ranjenih. Divizija je imela na bojišču velike težave zaradi neusklajenega poveljevanja – častniki povečini Srbi, podčastniki in vojaki pa vojni ujetniki avstro-ogrske vojske različnih narodnosti (Poljaki, Čehi, Slovaki, Slovenci, Hrvati, Srbi). Kljub lastni katastrofi pa je v boju hudo prizadela bolgarsko armado, kar se je pozneje pokazalo v odločilni bitki na Kajmakčalanu, ko ni bila več dovolj operativna. Ivan Božič je bil takrat povišan v kapetana II. razreda in do konca leta 1917 je s prestreljenim kolkom preležal v bolnišnici v Odesi. Nato se je oblikoval Dobrovoljski korpus Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je štel 35.000 vojakov. 10.000 njenih pripadnikov je odšlo na solunsko fronto, večina – 25.000 prostovoljcev pa je ostala v Rusiji. Manjši del se jih je pridružil Rdeči armadi, večina pa se je podredila poveljstvu zahodnih intervencijskih sil – točneje Češkoslovaškemu korpusu, ki je štel 70.000 mož v Rusiji (na drugih frontah še 30.000). Poveljeval jim je francoski general Pierre-Thiébaut-Charles-Maurice Janin. To sta bila jugoslovanska polka: Matija Gubec in Blagodićev polk, ki jima poveljujejo slovenski častniki. Ivan Božič je najprej v Samari in Turkmenistanu zbiral prostovoljce, nato pa je postal poveljnik bataljona v polku majorja Matije Blagodića. Večino časa je delal pri varovanju transibirske železnice, kjer je bil v pogostih spopadih z Rdečo armado. Po smrti Hrvata Blagodića je Božič prevzel poveljevanje polku. Po hudi bitki z boljševiki je preživeli del polka padel v sovjetsko ujetništvo. Ujetništvu se izogne le konjenica s kapetanom Božičem, v kateri so še štirje slovenski častniki. Ostanek vojske se je nato počasi pomikal skozi Sibirijo vse do Vladivostoka. Tu je bil imenovan za poveljnika 1. bataljona Evakuacijskega odreda Srbov, Hrvatov in Slovencev. Med 1.400 jugoslovanskimi borci je tudi 150 Slovencev. V Vladivostoku se sicer zbere še del bele vojske, ki ni mogla na Finsko ali na zahod – to je 60.000 Čehov in Slovakov, 30.000 Poljakov, 5.000 Romunov … Ivan Božič se s svojim bataljonom 26. julija 1920 vkrca na britansko evakuacijsko ladjo »Kildanon Castle«. 13. avgusta 1920 prispejo v Dubrovnik. (2. bataljon Evakuacijskega odreda, ki mu poveljuje Jože Šircelj iz Mokronoga (hkrati tudi poveljnik polka Matije Gubca) v katerem je bilo 1.300 Slovencev in 130 Čehov ter Slovakov prispe v Dubrovnik z ladjo »Himalaja« 10. septembra 1920). Ivan Božič takoj po povratku vstopi v Vojsko Kraljevine Jugoslavije, ki mu prizna vojaški status le od 1. aprila 1917, ko je kot vojni ujetnik pristopil k prostovoljcem SHS v Odesi. V Sarajevu opravi še tečaj za častnike v pehoti in kot kapetan I. razreda postane pomočnik predavatelja, nato pa s činom majorja predavatelj v tej šoli.

V Sarajevu se spozna z rusko begunko iz Sankt Peterburga Irino Baranov (njen oče Valerijan, poveljnik polka v vojski Belih Rusov – nasprotnikov boljševikov, je bil pogodbeni učitelj v vojaški akademiji, mama pa je zasebno poučevala ruski in francoski jezik). Zakonca Božič nista imela otrok. Decembra 1928 je kot podpolkovnik postal poveljnik bataljona v 23. pehotnem polku, nato poveljnik 13. bataljona v II. planinskem polku. 1. aprila 1934 je bil imenovan za kraljevega pribočnika, kjer je tudi napredoval v čin polkovnika. 1. aprila 1937 je postal poveljnik 18. polka, 1939 pa bil imenovan za načelnik učnega odseka v Pehotni inspekciji Glavnega štaba Vojske Kraljevine Jugoslavije v Beogradu. 31. marca 1941 je bil imenovan za poveljnika dopolnilnega polka Timoške divizije, a že 14. aprila 1941 je v Aleksincu padel v nemško ujetništvo. Kot visokega častnika ga nenehno premeščajo iz taborišča v taborišče: Offenburg, Nürnberg, Strasbourg, Barkebridge (?), Aleksisdorf, Fallingbostel, nato še na italijansko območje: Reka, Vestone, Aversa, Corte, Maggiore in na koncu še Acquapendente v pokrajini Lazio, kjer ga je iz ujetništva rešila britanska 8. armada. Tukaj je nato kot vodja protifašističnega odbora organiziral povratek jugoslovanskih častnikov v domovino. Po vrniti v domovino se prostovoljno javi v Jugoslovansko armado, ki pa je izkušenemu častniku kot v posmeh podelila čin podporočnika in dodelila poveljstvo čete. Kmalu le spoznajo njegove vrline in lojalnost in mu vrnejo čin polkovnika, maršal Josip Broz Tito pa ga je 16. decembra 1947 povišal v generalmajorja. Božič šele kot general vstopi v Komunistično partijo.

Nato je do upokojitve leta 1955 delal kot predavatelj Vojne geografije na vojaški akademiji v Sarajevu. Takrat je izdal učbenik Osnove vojaške geografije, skupaj s polkovnikom Milanom Kneževićem (pozneje postane generalpodpolkovnik) pa še Vojno geografijo sosednjih držav (Albanija, Grčija, Bolgarija, Romunija, Madžarska, Avstrija in Italija).

Odlikovan je bil le v času službovanja v Kraljevi vojski Jugoslavije in prejel naslednja odličja:

- Red Belega orla IV. stopnje z meči;

- Medaljo za vojaške vrline;

- Red sv. Save IV. stopnje;

- Karadjordjevo zvezdo IV. stopnje.

Dobil pa je tudi vojaška priznanja iz drugih držav:

- Vojni križ (čehoslovaški);

- Vojni križ s palmo (francoski);

- Vojni križ (italijanski);

- Krono III. stopnje (čehoslovaško);

- Krono III. stopnje (romunsko);

- Križ III. stopnje (nemški).

Umrl je v Beogradu 16. junija 1962.

Boris Grabrijan