Privatizacija zdravstva teče v najbolj radikalni obliki
V državnem zboru je v proceduri državljanski zakon, ki na novo postavlja parametre zdravstvenega varstva. Redko se zgodi, da so v DZ besedila, ki so nastala kot državljanska pobuda. Na tokratni seji pa sta kar dve: druga govori o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. »Zakaj je gradivo o zdravstvu pomembno?« za začetek Delov komentator Ali Žerdin vpraša kolego Janeza Markeša.
Markeš spomni na zadnjo oddajo Tarča, kjer je Erik Brecelj »pikal« zdravnika Dušana Kebra iz iniciative Glas ljudstva, pri tem pa povedal še nekaj »zelo praktičnega« o tem, kako zadeve običajno potekajo: »Naredite predstavo za javnost in malo štrajkajte, v bistvu pa se dobite za hrbti ljudi in se na koncu prijazno ob kavi dogovorite.«
Ob tem je po Markešu »globoko upravičeno eksplodiral« Jaša Jenull, rekoč, da »mi hočemo, da se stvari dogajajo na očeh javnosti«.
Žerdin je »Brecljevo intervencijo« razumel drugače: »Dr. Brecelj je rekel, da je nekdanji sindikalistični pogajalec Konrad Kuštrin zadevo peljal tako, da so bile stvari bolj ali manj dogovorjene, nato so naredili še malo teatra.« S tem je Brecelj po Žerdinu hvalil »neugodno, a korektno Kuštrinovo pogajalsko taktiko in vzpostavljal kontrast s sedanjimi pogajalci«. Ali po Markešu: »Povedal je, kar preganja: da obstaja paradržava in parametode, ki so duhovna oblika korupcije.«
Za Markeša sindikat Fides »nima teže«: »Kako se torej pogovarjati z njim? Niti statusa reprezentativnosti nima.«
Med zdravo in rakavo celico ni pogajanj
Medtem ko se pogajanja, kot meni Žerdin, redko sklepajo za pogajalskimi mizami, Markeš zatrjuje, da se sklepajo po »formuli« teza-antiteza-kompromis: »Keber je prišel pod udar mladih zdravnikov in znova tudi Breclja, češ da je prvi, ki je imel 'izobraževalni' d.o.o. Če je to tako narobe, zakaj zdaj poskušajo legitimirati in uzakoniti tisočkratnik tega?«
To se mu zdi perverzno. Sicer pa dr. Keber sporoča, pravi Markeš, da je za rešitev problema treba narediti »jasno ločnico, izrezati raka od zdravega tkiva in tu, med zdravo in rakavo celico, ni pogajanj«.
S to »tezo« je Glas ljudstva, dodaja Markeš, prišel v parlamentarno proceduro, rekoč: obrnili smo se na najvišje zakonodajno telo, parlament, s čimer dajemo vladi priložnost, da parlament, ki ima višje pristojnosti kot vlada, odigra svojo vlogo. Vi, vlada niste bog in batina, ste izvršni organ. S tem so po Markešu dali priložnost vladi, da se neha opravičevati pred Fidesom: »A vlada je priložnost zamudila. Ko je bil zakon v torek vložen, je bilo slišati približno takole: Levica, ki ima podobna programska izhodišča, se je z njim strinjala; skesana SD, ki je v neoliberalnem pogonu priletela na trd beton in pogruntala, da se mora držati načel javnega zdravstva, je zakon podprla, v Gibanju Svoboda pa so rekli, da zakon podpirajo, a ne bodo glasovali zanj.«
Kjer gre za strokovne zadeve v smislu, kako obravnavati bolnike, kako postaviti standarde za pravilno obravnavo, mora biti v domeni zdravniškega ceha, ne politike, se strinjata komentatorja. »Obratno pa ne more imeti zdravniški ceh monopola nad izsiljevanjem države, kako bo postavljen sistem, kako ga država klasificira, kako izvede izobraževalno politiko in kakšne zahteve postavi v zvezi z zaposlovanjem. V tej debati lahko zdravniški ceh sodeluje, ne more pa izsiljevati in zato vzeti za talce bolnikov. In to počnejo,« je kritičen Markeš, ki je obenem »državljansko radikalno« prepričan, da si vlada jemlje preveliko moč glede tega vprašanja oziroma njegovega reševanja s pomočjo mediatorjev. O tem, kakšno zdravstvo želijo, je treba vprašati ljudi na referendumu, zatrjuje.
»Espe doktorji«
Preventiva stoji, pravi Žerdin. »Privatizacija pa teče v najbolj radikalni obliki, zato so potrebni radikalni ukrepi,« nadaljuje Markeš. »Espe doktorji« so se začeli dogajati masovno za časa »najbolj škodljivega ministra vseh časov Loredana,« spomni. Njihovega pohlepa ni mogoče ustaviti drugače kot radikalno, je prepričan. »Brutalno vedo, kaj je res in kaj ne, a vztrajajo pri lažeh, in nikoli se ne bodo ustavili, zato z močjo argumenta pri njih ne prideš nikamor,« pohlep zdravnikov še opisuje Markeš, ki se strinja z dr. Brecljem, da je treba korupciji stopiti na rep. Hkrati spomni, da je prav dr. Brecelj pripeljal prijatelja Danijela Bešiča Loredana. »Keber je lahko delal napake, a danes stvari postavlja prav. Dvajset let se bori za to, da je treba postaviti vzdržen sistem, ki bo za reveže. Če to ni prava govorica, kaj pa je?« se sprašuje.
Žerdin se je vrnil k mediaciji med vlado in Fidesom, rekoč: »Škoda je, da je ta varianta aktivirana pozno.« Ker Fides ne izkazuje reprezentativnosti, Markeš dvomi, da je mediacija zakonita. Fides naj bi imel za sabo le 11 odstotkov zdravništva: »Kako se torej pogajati z nekom, ki nima kvalifikacij, da se lahko pogaja? Vse ostalo je politični cirkus.«
Dvoboj velikih v ZDA
Za konec sta se komentatorja dotaknila še »dvoboja velikih«: Joeja Bidna in Donalda Trumpa. Ki bo po Markeševih napovedih zmagovalec volitev v ZDA, kajti »kdo od muslimanskih Američanov pa bo glasoval za Bidna?« Trump bo govoril kar koli, da le dobi odstotke na volitvah, pravi Markeš. Palestinci po njegovem vedo, da v primeru Trumpove zmage nič ne pridobijo niti izgubijo, a na koncu si ZDA vendar umažejo »obraz demokracije«, saj v Gazi umirajo tudi otroci: »Tega si Biden nikoli več ne bo izpral s svoje kosmate duše.«
»Kako pa si bomo mi?« zanima Žerdina. Če bi bil Markeš, denimo, Macron, pravi, bi se odločil s prvim letalom odleteti v Gazo, pri tem pa povabiti s seboj še druge voditelje iz EU, »da gredo osebno delit hrano palestinskim otrokom«: »Potem pa naj nas streljajo, če si upajo. Ker to pa bi bila svetovna vojna.«
Pri tem Žerdin spomni na Miterranda, ki je z osebnim obiskom obleganega Sarajeva največ škode naredil Bošnjakom. »Oni so bili obsojeni v izhodišču,« meni Markeš, ki vztraja, da se evropski voditelji »primejo za roke, za njimi pa naj pelje konvoj tovornjakov«. Nanje, je prepričan, si Izraelci ne bodo upali streljati …
