Metanje denarja skozi okno
Nekdanji ameriški predsednik Eisenhower je izjavil, da je industrija orožja grožnja demokraciji. S svojim vplivom namreč dosega, da javni denar ni namenjen za gradnjo šol, bolnišnic, infrastrukture, skratka za javno dobro, ampak za orožje. Slovenija se je odločila, da bo pospešeno trošila javni denar za vojsko, saj tako zahtevajo pravila članstva v Natu. Osemkolesnike za vojsko, raketne sisteme in še kaj bomo Slovenci plačali tujemu dobavitelju. Ali lahko tako železje poveča varnost Slovenije?
Ali bi se Nato v primeru spopada v EU res angažiral za Slovenijo? Sedanji trend kaže, da če je agresor tudi sovražnik ZDA, potem je »podarjenega« orožja za »obrambo« dovolj, ne glede na stopnjo demokracije v napadeni državi, ali na njeno mesto na lestvici najbolj koruptivnih držav, ali na mnenje OZN o kršenju človekovih pravic. Če pa bi bil napadalec »prijatelj« Nata, potem napadeni državi nobeno orožje ne more pomagati. Kaj pa, če bi ob ogroženosti Slovenije želele ZDA predvsem zaščititi svoje jedrske konice, ki so nameščene le 100 kilometrov zahodno od Slovenije, v italijanski vojaški bazi v Avianu? Tam naj bi jih imele vsaj 40. Ker pa naj bi jih tja premestili še dodatnih 50 iz Turčije, bi s tem dobili največjo koncentracijo atomskih bomb v EU tik ob slovenski meji. Desetletja konzervirane jedrske konice ZDA in Rusija zdaj spreminjajo v operativno orožje v pripravljenosti, ugotavlja Sipri, Stockholmski mednarodni inštitut za mirovne raziskave, v poročilu za leto 2023. Nekdanji predsednik ZDA John Kennedy se je zavedal nevarnosti jedrskega spopada, ko je izjavil, da je treba »preprečiti spopade, ki nasprotnika pripeljejo do izbire bodisi ponižujočega umika bodisi jedrske vojne«. Ameriški nevrobiolog Robert Sapolsky pravi, da je človek najbolj kruto bitje na tem planetu. Ali je pametno takim bitjem dajati vedno več orožja in vedno močnejše? Ali bo namerno ali iz neumnosti jedrske bombe kdo aktiviral? Fanatiki in norci so tako kot geniji enakomerno razporejeni po svetu in najbolj učinkovit način, da ga ne uničijo, je razorožitev. Ali mora stoletni Kissinger na »zasebni« obisk v tujino, ker danes v politiki velesil manjka razuma?
A razmere zdaj najprej zahtevajo milijardno investicijo v slovensko »obrambo«. To bodo najbolj občutili tisti Slovenci, ki bodo zato imeli še manj kruha, še manj zdravstvenih storitev in bolj obdavčeno delo ali dobiček. Če smo že po neumnosti ali kako drugače pristali v Natu, bi morda lahko bolj smotrno trošili skupni denar za vojsko. V ZDA že desetletja napajajo svojo industrijo z »vojaškim« denarjem. Pa ne samo industrijo orožja. Tudi znatna količina »vojaškega« denarja gre na ameriške univerze za področja, od katerih bi lahko imela korist vojska, kot so na primer super zmogljivi paralelni računalniki, informacijska tehnologija, robotika itd. Ameriško ministrstvo za obrambo že desetletja prek številnih agencij, kot je na primer Darpa (prej Arpa), financira z letnim proračunom skoraj tri milijarde dolarjev raziskave, ki so med drugim omogočile razvoj interneta.
Kdaj se bomo naučili, da če je že treba dva odstotka BDP potrošiti za obrambo, s tem denarjem pretežno napajajmo slovensko industrijo in raziskave? Zanesljivo imamo v Sloveniji tudi koga, ki zna narediti osemkolesnike po standardih Nata in za nižjo ceno. Sploh pa se je izkazalo, da so droni eno najučinkovitejših orožij. Proizvajalcev, ki bi jih znali narediti, pa je v Sloveniji veliko. Pa še kamere in umetno inteligenco bi jim dodali, vse po standardih Nata. Ker bi jih nadzirali iz klimatiziranega centra, bi Slovenska vojska s tem tudi rešila staro vprašanje slabih čevljev slovenskih vojakov na vajah na severu, kjer jih je zeblo.
S sredstvi za obrambo v višini dva odstotka BDP bi v Sloveniji lahko pospešili razvoj celih področij, na primer varno komunikacijo med napravami, kibernetsko varnost, umetno inteligenco itd. Tudi šport bi lahko financirali z »vojaškim« denarjem, na primer tako, da bi vse tečaje plavanja za otroke označili za »varnost« pred poplavami, ki nastanejo zaradi vojne, judo in borilne veščine za »boj s sovražnikom«, plezanje za »način, kako presenetiti sovražnika«, pa še česa bi se lahko domislili za povečanje varnosti. Kolesarstvo bi lahko postalo »boj proti ruski nafti«. Ali ne bi bilo bolje, da bi pretežni del sredstev za obrambo obdržali doma, tako kot ZDA in še kdo? Če za to ni pravnega temelja, ga je treba napisati. Saj ni tako težko. Če ne gre drugače, se ga da prepisati.
Namesto da mečemo denar za »obrambo« nenamensko skozi okno drugim državam za nakup vojaške opreme, se ga naučimo metati namensko sami sebi. Na obrambno sposobnost Slovenije to sicer ne bi imelo bistvenega vpliva, poznalo pa bi se v kakovosti življenja Slovencev.
***
Dr. Saša Prešern, raziskovalec.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
