Zvezdanina zgodba

Pri štiridesetih se še vedno ne more znebiti pekla, ki jo je spremljal v času odraščanja. Pridejo dnevi, ko ji hoče počiti srce zaradi vsega hudega, kar so ji storili. Vsak otrok ve, da lonec eksplodira, ko se v njem nabere dovolj pare.

Kdaj se je začel lonec polniti, se sprašuje med pogovorom. »V mojem otroštvu so se dogajale grde reči. A četudi bi takrat komu kaj zaupala, mi nihče ne bi verjel, saj so moji starši veljali za zlate in vsega spoštovanja vredne.

Kolikor daleč seže moj spomin, smo doma vedno vstajali zelo zgodaj. Ne morem vam povedati, kako sem si želela, da bi se lahko kdaj naspala. Za mater je to, da smo spali do sedmih, pomenilo poležavanje. Prvič sem se naspala, ko sem šla v šolo v naravi. Ko smo legli, sem učiteljico lepo prosila, naj mi pusti dlje spati. Imela sem srečo – razumela me je!

Starši so od mene in tudi od brata zahtevali odličen uspeh. Za štirico so bile pripombe, za trojko so sledili udarci in kazen, dvojke sicer nisem nikoli dobila, se pa spomnim, ko jih je domov nosil brat. Včasih ga je oče tako pretepel, da je ležal. Vztrajala sta, da morava postati vsaj zdravnika ali odvetnika. Od jutra do večera sva poslušala, da zato, ker si onadva tako zelo prizadevata. Ker si trgata od ust za naju. Ker garata kot žival za naju. Hotela sta biti nekaj več od drugih iz naše ulice. Želela sta dokazati, da nista podobna prednikom, ki so bili alkoholiki in klošarji.

Starejša sestra je bila drugačna, predvsem pa zelo vodljiva. 'Kako si pridna, vse ti me ubogaš!' jo je hvalila mama.

V šoli je imela same petice, nikoli ni ponočevala, ne pomnim, da bi se ga v študentskih letih kdaj napila. Žela je uspeh za uspehom, naša mati pa se je trkala po prsih. Potem si je našla fanta – ali pa so ji ga našli, ne morem reči. Sledila je poroka, o kakršni so njene vrstnice takrat lahko le sanjale. Nekaj fotografij je bilo objavljenih tudi v lokalnem časopisu. Kič.

V primerjavi z njo sem bila grdi raček. 'Za nobeno rabo nisi! Nesposobna! Zaradi tebe dobivam sive lase! Od kod se je vzel ta otrok!' pa so bile besede, ki jih je mati namenjala meni.

Zelo hude bitke sem imela tudi s pridobivanjem znanja. Nič mi ni hotelo ostati v glavi! Šolska svetovalka je zato predlagala triletno, manj zahtevno šolo. Vmešali so se starši in zahtevali, da se vpišem tja, kamor so oni želeli. Češ brihtna je, samo noče. Včasih sem tudi slišala, da se ne učim zato, da lahko mami nagajam. Popolnoma enak vzorec očitkov je bil pri bratu. Brihten, a noče.

Zelo sva trpela. Zavedala sva se, da sva zgolj povprečna otroka. Četudi sva se trudila, sva več kot trojko redko dobila. Nekoč sem mamo vprašala, ali je s tem kaj narobe, če si zaposlen v trgovini, kjer z veseljem prodajaš pralne stroje. Takšno mi je pripeljala okoli ušes, da mi je še ves teden zvonilo v glavi.

A je bil brat vseeno pametnejši od mene. Do izpolnjenega 18. leta je potil krvavi pot na 'Šubički', potem pa je čez noč izginil. Ni ga bilo več. Pika. Amen. Poiskal si je mojstra in šel k njemu v uk. Danes živi v Avstriji, ima svoje zelo uspešno podjetje, njegovi delavci polagajo tudi vodovodno napeljavo. Je zelo premožen, njegovi edini hibi sta alkohol in živci. Sicer je pa srčen človek in tudi njegova družina ga ima kljub vsemu zelo rada.

Da se vrnem k svoji zgodbi. Maturo sem v drugo nekako spackala skupaj, na fakulteti pa se je potem zalomilo. Na vsak izpit sem šla vsaj dvakrat, najpogosteje trikrat. Doma sem se počutila kot v kletki: ves čas napetosti, zmerjanja, udarci. Očetova ali mamina roka je priletela okoli glave še potem, ko sem bila stara 23 let. Bila sem vse, samo človek ne. Zabita, neumna, kup nesreče, sramota, gnus.

Ponoči so sledile hude more. Nenehno sem sanjala o vesoljnem potopu, o divjih, krvoločnih panterjih, ki renčijo in kažejo zobe pod mojo posteljo. Ko sem se pogledala v ogledalo, sem videla udrta lica in velike, črne podočnjake. Bila sem kot smrt.

Malo sem si opomogla, ko sem spoznala Roberta. Včasih si očitam, da sem izsilila poroko z njim, a tako je očitno moralo biti.

Zgodilo se je, kar se je pač moralo zgoditi. Mama je imela rojstni dan. Iz svojega denarja, prisluženega s šivanjem v mesecih, ko sem pavzirala, sem ji kupila neravno poceni darilce, ga lepo zavila, misleč, da bo zadovoljna.

Pa je darilo odvila, vrgla zlato verižico na mizo in rekla: 'Kaj kupuješ to ceneno šaro! Najlepše darilo tvoji materi bi bila hvaležnost, ki je ne poznaš! Okrog se goniš, ko mi garamo zate, za tvoje dobro, da bo tebi lepše.'

Ne spominjam se, kaj se je takrat z menoj zgodilo, vem, da je v meni nekaj počilo. Potegnila sem prt z mize in začela razgrajati, razbijati.

Zbudila sem se v psihiatrični bolnišnici. Dr. D. je pristopil, se mi nasmehnil in me vprašal, ali sem se pripravljena z njim pogovoriti. Med solzami sem prikimala. Najine kasnejše seanse so bile obliž na pekoče rane odrinjenih čustev. Potem je še vprašal, ali imam koga, ki mu lahko zaupam. Poklicala sem Roberta.

Dogovorili smo se, da se začasno preselim k njemu, potem pa si bova morala poiskati podnajemniško stanovanje.

Tako je tudi bilo. Postavila sva si lastno, skromno ognjišče. Rada se imava. Mož razume moje težave z živci, jemljem nekaj malega zdravil. Zadovoljna sva z vsem, kar imava, čeprav me včasih popade kaj neumnega. Pred dnevi sem mu očitala star avto, pa je rekel, naj ne bom takšna, kot je bila mama. Povesila sem nos, čeprav sem vedela, da ima prav.

Ko sem prišla k sebi, sem pustila študij in se zaposlila kot tajnica. V prostem času šivam, kar mi je v veliko veselje. Z očetom včasih spregovorim nekaj besed, ko greva na kavo. Mati s takšno 'propalico', kot po njenem sem, ne komunicira. Naredila sem ji sramoto. Do konca življenja bo prepričana, da sem pustila študij zaradi 'kurbarije'. No, tudi prav. Z možem otrok nimava, saj jih ne bi znala vzgajati.«