Zaposleni v šolstvu, združeni v Iniciativi za zdrave odnose v šolah, želijo javno opozoriti na povečanje duševnih stisk v šolstvu pri otrocih in učiteljih in pomanjkanje zanimanja za pedagoški poklic. Med rešitvami predlagajo okrepitev svetovalnih služb in uvedbo psihoterapevtske supervizije pod nadzorom psihoterapevtske zbornice, katere ustanovitev predvideva predlog Zakona o psihoterapiji, ki so ga pripravili psihoterapevti združeni v Slovensko združenje za psihoterapijo in svetovanje, vendar ga na Ministrstvu za zdravje nikakor ne uspejo pripraviti.
»V šolah strmo naraščajo krute oblike medvrstniškega nasilja, opažamo drastično pomanjkanje empatije, velik upad koncentracije, ki močno vpliva na učne sposobnosti otrok, nezmožnost oblikovanja samopodobe in mnoge druge kazalnike družbene patologije,« so včeraj zapisali v sporočilu za javnost.
Namesto da bi se posvetili poučevanju, se zaposleni ukvarjajo z »nepotrebno birokracijo«, staršem pojasnjujejo njihovo vlogo, gasijo konfliktne situacije ter mlade seznanjajo s pomenom pristnejših medosebnih odnosov brez prisotnosti mobilnih naprav in zaslonov. Tako opravljajo delo, ki močno presega njihovo stroko, so zapisali.
»Psihoterapevti že dlje časa spremljamo izgorele učitelje, svetovalne delavce in ravnatelje, ki po epidemiji korone prihajajo na terapije še pogosteje. V času po koroni pa se je pri nas žal zelo povečalo prav število najstnikov s stiskami, kakršne so anksioznost, depresija, težave pri učenju in podobno, je za Dnevnik povedala Katja Knez Steinbuch, zakonska in družinska terapevtka, direktorica inštituta Vita bona.
Razmere v šolstvu so kritične
Kot družba pozabljamo in ignoriramo dejstvo, da so razmere v šolstvu kritične, pogosto nevzdržne. Nanj opozarjajo utrujeni in bolniško odsotni učitelji, med katerimi mnogi iščejo drugo zaposlitev, saj kot pišejo v odprtem pismu, je veliko število učiteljev vsak dan bolj adrenalno izgorelih. Učitelje, ki bodo zavoljo lastnega psihofizičnega zdravja primorani zapustiti poučevanje, bodo nadomestili nekvalificirani posamezniki, ki nimajo znanja o razvojni psihologiji in didaktičnih pristopih.
»Koronsko obdobje je prineslo šok za vse, sledil je žarek optimizma, nato pa je na dan preplavilo vse tegobe in stiske, ki so v tem v tem času zaznamovale celotno družbo. Te smo občutili tudi učitelji. Vse več naše komunikacije se je nanašalo na zaznavo povečanja konfliktnosti in raznih oblik nasilja med učenci, naraščanja učnih težav in posebnih potreb otrok, neprimerno in pogosto žaljivo komunikacijo s starši, obremenjenost z birokracijo in vsesplošno nemoč ob zaključkih, da so ti le odraz modernega časa, s katerim se bomo morali naučiti živeti,« je za Dnevnik povedala glavna pobudnica iniciative in avtorica odprtega pisma, učiteljica na Osnovni šoli Jakoba Aljaža v Kranju Anja Koželj.
»Šole marsikje postajajo bojna polja, učitelji pa se ne želimo boriti z učenci in starši, temveč vzgajati in poučevati ter pri tem ohraniti svoje dostojanstvo in duševno zdravje. Stanje se je v zadnjih dveh letih zelo spremenilo, preventiva je več kot očitno zatajila, zdaj pa imamo velik družbeni problem, ki ga učitelji ne moremo reševati sami,« pravi Koželjeva.
Knez Steinbuchova dodaja, da so bili o odprtem pismu iz strani Iniciative za zdrave odnose v šolah obveščen tudi psihoterapevti, ki si že dlje časa prizadevajo za zakonsko regulacijo tega področja. Prav zato jo še posebej podpirajo in upajo, da bodo morda ravno potrebe šolnikov pokazale, kako zelo potrebujemo psihoterapevtski zakon in zbornico, ki bo regulirala izvajalce psihoterapije in supervizije.
Generacije s telefoni zasvojenih narcisov
»Sedanji kapitalistični in neoliberalni družbeni sistem je naravnan tako, da proizvaja patološke narcise, egoiste in prekomerne potrošnike, ki niso sposobni razmišljati s svojo glavo in ločiti kaj je prav in kaj narobe,« je zapisal eden izmed ravnateljev osnovne šole, tudi podpornik pobude. Drugi tudi opozarjajo, da učitelji ob poučevanju apatične in agresivne postanejo le kolateralna škoda.
Pametni telefoni so postali nujni del vsakega vsakdana večine ljudi po celem svetu. Niso pa več le sredstvo za komunikacijo z drugimi, temveč se z njim (za)motimo tudi na druge načine. Fotografiramo, snemamo, brskamo po spletu … Kako pa na pametnih telefonih čas preživijo mladi? Predstavljajo jim virtualno okolje za druženje in opazovanje. Zaradi občutka FOMA (op. a. Fear of missing out) strahu pred tem, da bi kaj zamudili, telefone stalno nosijo pri sebi. Le-to pa v kombinaciji s potrebo po spremljanjih družbenih omrežij vodi iz prekomerne uporabe tudi v zasvojenost.
Knez Steibuchova o današnji mladini in težavami s katerimi se sooča pravi: »Učence lahko vidimo kot zasvojene ali pa kot otroke, ki potrebujejo razmejitve in varno navzočnost starša. Z razvojem multimedije so starši in učitelji tako pred novimi izzivi, saj otrok, ki doma spremlja ekrane več ur ne zmore slediti običajnem predavanjem, saj je stimulacija možganov z ekrani previsoka.«
Trdi, da se otroški možgani na take stimulanse zelo hitro navadijo. Hkrati pa živimo v času, ko so v resnici z novo tehnologijo zasvojene populacije staršev, ki zato težje prepoznajo zasvojenost otrok in uporabo ekranov pri otrocih vidijo kot prednost. Toda v resnici so otroci, ki imajo omejen dostop do ekranov, bolj uspešni.
Šolstva ne bodo rešile višje plače
Podpisniki pobude opozarjajo, da učiteljskega poklica ne bodo rešile le višje plače, temveč tudi in predvsem ustrezna podpora na delovnem mestu, ponovno vzpostavljanje varnega in zdravega delovnega okolja ter povrnitev zaupanja v strokovnost. Menijo, da bi moralo biti zavzemanje za telesno in mentalno zdravo družbo prioriteta »nas vseh, ki nam je zaupano delo z otroki in mladostniki ter zanje«.
Dogodek v kranjski osnovni šoli
Zdi se, da je pobudo oz. odprto pismo na nek način sprožil kranjski incident, ko je učitelj napadel učenca. O tem smo že pisali tudi že na Dnevniku:
Težko je reči, kdo je žrtev in kdo krivec
V sporočilu za javnost so zapisali, da je učitelje odziv javnosti pretresel, saj bi se podobno lahko zgodilo tudi marsikateri drugi šoli.
»Ob dogodku, ki se je pred nedavnim zgodil na naši šoli in je bil deležen predvsem enostranskega poročanja s strani medijev, sem pomislila, kako nujno potrebno je izpostaviti, da gre za sistemski problem, saj živimo v času porušenih meja, v katerem tradicionalne vrednote izgubljajo svojo vrednost,« je za Dnevnik še povedala Anja Koželj.
»Otroci so ogledalo družbe in kot mladoletni niso polno odgovorni za svoja dejanja, mi, odrasli pa smo. Naša odgovornost je, da javno povemo, da je nekaj hudo narobe in kot učiteljica, ki neposredno spremlja generacijske spremembe, čutim družbeno odgovornost, da na to opozorim pristojne institucije,« dodaja in hkrati opozarja, da bodo učitelji brez pomoči pregoreli, obupali in zapustili javno šolstvo, otroci pa bodo morda čez leta očitali, zakaj so dopustili propad javnega šolstva.
»Kdo bo učil vaše otroke,« se sprašujejo podporniki in podpisniki v sporočilu za javnost? »Kdo bo učil vaše otroke, ko v njih ne bo več učiteljev z ustrezno izobrazbo in kaj to pomeni za javno šolstvo?«
Pismo naslavljajo na ministrico Valentino Prevolnik Rupel, ministra Darja Feldo in ministra Luko Mesca ter zahtevajo takojšnje sistemske rešitve.
