Digitalizacija, umetna inteligenca in trajnostna naravnanost za slatinskega gradbinca niso prihodnost, ampak sedanjost. Prihodnje leto bo podjetje v Rogaški Slatini začelo graditi mednarodni center trajnostne gradnje, v katerega bo iz vasi Sv. Florijan preselilo tudi svoj sedež.
»Skupino Gic Gradnje predajam v dobre roke. Sinu bom še vedno na voljo za kakšen nasvet, ne bom pa se vpletal v njegove odločitve,« poudarja Ivan Cajzek. Začetki podjetja Gic Gradnje so bili skromni in težki. Prihodkov in dobička je bilo malo, Ivan Cajzek je bil edini zaposleni. Nato je prišel še eden in še eden, kmalu jih je bilo pet. Rasli so iz leta v leto, ves čas je bila rast naravna. »Dobivali smo vedno več poslov, povečevalo se je tudi število zaposlenih, temu primerni so bili tudi prihodki. Najprej je podjetje delalo samo na območju Rogaške Slatine, nato se je razširilo na regijo, zdaj je prisotno v vsej Sloveniji in tudi na Hrvaškem,« pravi Cajzek.
Če bomo gradbeniki želeli pridobiti nove kadre, moramo biti zanimivi za mlade ljudi. Lopata in moder plašč jih ne bosta pritegnila. Na gradbišče morajo s tablico, vstopiti morajo v digitalni svet gradbeništva. Samo tako se bo gradbeništvo razvijalo. V nasprotnem primeru ga ne čaka nič dobrega.
Podjetje Gic Gradnje je bilo med redkimi v gradbeni dejavnosti, ki so brez velikih prask preživeli krizo po letu 2008. Kakšne so trenutno razmere v gradbeništvu?
Gradbeniki se trudimo, upam, da res vsi, da bi gradbeništvu povrnili zaslužen ugled, kar je v naši državi težko. O gradbeništvu se večkrat govori, da je cokla razvoja, da je »nebodigatreba«, da postavlja previsoke cene in še marsikaj drugega. Dejstvo je, da je gradbeništvo multiplikator gospodarske rasti in bi država do njega morala imeti drugačen odnos, kot ga ima zdaj.
Trenutno največji problem so nihanja javnih naročil, ki pomenijo pretežni del poslov za večja podjetja. S takšnimi nihanji smo se gradbeniki soočili že v krizi po letu 2008. Izvajanje projektov se upočasnjuje, nekaj se jih je ustavilo. Država vedno najde izgovore, zakaj se naložbe ne izvajajo tako, kot bi se lahko ali bi se morale. To bo treba plačati, in ne bo poceni. Podjetja znamo preživeti, znamo poskrbeti zase, znamo se razvijati, vendar potrebujemo stabilno poslovno okolje.
Pred leti ste bili zelo kritični do zakona o oddaji javnih del in naročil. Dejali ste, da je neberljiv in dovoljuje veliko izhodov v sili, ki jih potem marsikdo izkorišča. Opozorili ste, da bi bilo treba spremeniti področje referenc in še marsikaj drugega. Se je v javnem naročanju že spremenilo kaj na bolje?
Zakon se do danes ni veliko spremenil. Njegova slaba stran je še vedno, da je edino merilo za pridobitev posla najnižja cena. To bi bilo treba spremeniti, vendar niti sam ne vem, kako. Težko bo prepričati tiste, ki odločajo, da je najugodnejša ponudba lahko tudi tista, ki ni hkrati najnižja.
Kolikšen delež v vašem podjetju imajo projekti, ki jih pridobivate z javnimi naročili države, občin, javnih podjetij?
Ta delež se spreminja iz leta v leto, v povprečju znaša do 50 odstotkov. Bila so tudi leta, ko nismo delali skoraj ničesar na podlagi javnih naročil.
Pravite, da se gradbeniki trudite, da bi svoji dejavnosti povrnili ugled. A je v velikem delu javnosti še vedno usidrano prepričanje, da se v gradbeništvu nenehno dogajajo nepravilnosti, da podjetja v dogovorih z državo delajo pod mizo, izkoriščajo delavce ... Je takšno mnenje upravičeno?
Ljudje še vedno raje berejo slabe novice, dobre jih ne zanimajo. Res je, da se je s stečaji pretežnega dela gradbeništva po letu 2008 zgodilo ogromno krivic, vendar se moramo tudi vprašati, ali so bili vsi ti stečaji potrebni. Bi lahko država kakšno podjetje vendarle rešila? Krivic ali negativnih zgodb potem ne bi bilo toliko. A pustimo to, saj je že daleč za nami.
Danes lahko govorimo o novem zagonu, o novem razvoju. Iz pepela se je dvignilo veliko dobrih podjetij. Nekateri smo ostali in obstali. Slovenija potrebuje gradbeno dejavnost še v večjem obsegu, kot jo ima zdaj. Če se primerjamo z bolje razvitimi evropskimi državami, tudi s tistimi, ki so bile nekoč za nami in nas zdaj prehitevajo, nas pri gradnji stavb, infrastrukture in še česa čaka ogromno dela.
Gradbeništvo je še vedno zapostavljeno, gradbeni poklici so deležni premajhne pozornosti, tudi pogoji za delo niso povsod dobri. Ampak če se iz leta v leto trudiš in poskušaš čim več narediti za zaposlene ter jih pošteno plačaš, potem težave pri pridobivanju kadrov niso velike.
Zato je treba v gradbeništvu iskati dobre stvari, ne slabih, o katerih govorijo tisti, ki te dejavnosti ne poznajo ali polovične informacije in dezinformacije izrabljajo za neki namen. Gradbeništvo je ena najbolj zahtevnih dejavnosti. To ni delo v tovarni, na enem mestu. Vsak projekt je edinstven, z različno skupino projektantov in izvajalcev. Če nekdo gradbeništvo ocenjuje s strani, laično, lahko iz njega naredi zgodbo, kakršno pač hoče.
Gradbeništvo je edina dejavnost, ki je morala podražitve sprejeti na svoja pleča. Kakšne so posledice?
Država po začetku ukrajinske krize v javnih naročilih ni upoštevala nobenih podražitev, nobene inflacije. K podpisanim pogodbam ni hotela priznati nobenih dodatkov. Vsak se je izgovarjal, kaj bo javnost rekla. Ob tem, da je naša dejavnost slabo dobičkonosna, smo morali gradbeniki prevzeti nase vse te višje cene in pri tem dobaviteljem in podizvajalcem priznati podražitve. Zato Gic Gradnjam lanskemu izjemnem porastu prihodkov ni sledila tudi rast dobička.
Je lansko povečanje prihodkov za kar 80 odstotkov posledica več projektov?
Višina prihodkov ne kaže, kje je podjetje v nekem trenutku. Lahko dobi projekt, katerega vrednost je velika, in ga naredi v enakem času kot manjšega, ki ima nižjo ceno. Lani smo imeli nekaj res velikih, izjemnih projektov, takšni projekti potem naredijo tudi številko drugačno. Ni pa nujno, da sta zato tudi dodana vrednost ali razlika v ceni visoki.
Kateri so bili lani vaši največji projekti?
Poudaril bi dva, oba smo izvajali v Mariboru. Za družbo Go Asset smo zgradili veliko logistično središče in za Zavarovalnico Sava upravno stavbo.
In letos?
Pripravljamo se na gradnjo večjega logističnega središča na Brniku, ki se bo zaradi čakanja na gradbeno dovoljenje nekoliko zamaknila. Večji projekt je tudi dom starejših občanov na Ptuju, ki ga gradimo v sodelovanju s še enim podjetjem. V Mariboru gradimo knjižnico Rotovž. Gre za izjemno težek projekt, ki ga prav tako izvajamo v partnerstvu. Imamo še približno dvajset manjših projektov, med katerimi je tudi dom starejših v Kozjem, gradimo tudi ceste, saniramo plazove ...
Je gradnja terminala na Brniku vaš doslej največji projekt?
Po prepoznavnosti je vsekakor na prvem mestu, sicer pa je naš doslej največji projekt logistično središče v Mariboru, pred njim pa garažna hiša za Luko Koper. Moram poudariti, da velikost stavbe ni vedno enaka zahtevnosti njene gradnje. Včasih je kakšen velik projekt bolj preprost kot manjši.
Ena od dejavnosti podjetja je bila nekaj časa tudi gradnja lastnih nepremičnin. V Ljubljani, Podčetrtku in Rogaški Slatini ste zgradili stanovanjske hiše. Se s tem ne ukvarjate več?
V Rogaški Slatini smo nazadnje zgradili dva vila bloka, ki smo ju tudi prodali. Zazdaj se ne ukvarjamo z lastno gradnjo, ampak nikoli ne reci nikoli. V trgovsko-obrtni coni v Negonjah bomo poslovne prostore, ki jih imamo tam, nekoliko razširili in jih prodali ali jih ponudili v najem.
Omenili ste, da je podjetje imelo naravno rast, brez prevzemov, čeprav ste ne tako dolgo želeli prevzeli Komunalno podjetje Ptuj, a vam to ni uspelo. Ste pa ves čas svojo dejavnost širili – s kamnolomi in betonarnami. Vaša strategija razvoja podjetja je torej zelo premišljena, modra.
Lahko rečem, da smo našo skupino zgradili tako, kot se »šika«. Imamo krovno podjetje Gic Gradnje, pod katerim so smiselno postavljene sestrske družbe in vsaka od njih ima svojo dejavnost. IPI Rogaška Slatina se ukvarja z nizkimi gradnjami, Trik, ki ga bomo z novim letom preimenovali v Gic kamnolomi, skrbi za zelo velika kamnoloma v Poljčanah in Loki pri Žusmu. K temu podjetju prištevamo še nedelujoč kamnolom v Rogaški Slatini ter polovični delež kamnoloma v Veliki Pirešici, ki ga upravljamo s podjetjem Ecobeton. Po novem letu bomo preimenovali tudi podjetje Gic projekt, in sicer v Gic beton. To podjetje bo upravljalo vse naše betonarne ter skrbelo za prevoz betona.
Negativni odtis gradbeništva v okolju je izredno velik. Tega se zavedamo, in ker živimo od gradbeništva, moramo biti odgovorni do narave ter do družbe in okolja, v katerem delujemo.
Koliko betonarn imate trenutno?
Tri – v Poljčanah, Podčetrtku in Rogaški Slatini, kjer bomo kmalu odprli še eno. Zgradili smo namreč novo betonarno, ki bo ena najbolj sodobnih in naprednih v Sloveniji. Tehnologija v njej je na izjemno visoki ravni, v veliko procesov bo vključena umetna inteligenca. Naj navedem, da bo na primer betonarna sama zaznala, kakšno je vreme in temu primerno predlagala, kakšno mešanico betona narediti. Beleženje zalog cementa in drugih materialov bo avtomatizirano, delovne naloge za dostavo bodo neposredno dobili vozniki. Radi bi uvedli tudi popolnoma avtomatizirano naročanje, tako kot na primer ljudje iz domačega fotelja naročajo letalske vozovnice. Poskusno obratovanje te betonarne se bo začelo že letos.
Postavitev napredne betonarne je najbrž normalen in pričakovan korak naprej v digitalizaciji podjetja, ki ste jo začeli uvajati že pred časom, pred marsikaterim drugim gradbenim podjetjem.
Res je. Letos bomo v digitalizacijo vložili še malo več kot pet milijonov evrov. Uvajamo jo na različnih področjih. Eno od njih je že omenjeno delovanje nove betonarne, marsikaj želimo spremeniti tudi pri operativnih nalogah na gradbiščih, kjer bi prav tako radi uvedli brezpapirno poslovanje. Želimo namreč, da bi digitalizacija zamenjala vsak dokument. Vem, da bo malo težje, saj so na gradbiščih drugačni pogoji dela, tudi ljudje, ki delajo tam, drugače razmišljajo kot zaposleni v pisarnah. Zazdaj nam gre dobro. Naš končni cilj je poslovanje brez telefona, kar pomeni, da naročil ne bomo več sprejemali po telefonu, ampak v digitalni obliki. S tem bomo zagotavljali sledljivost in nadzor vseh dogovorov z naročniki.
So Gic Gradnje trenutno najbolj digitalizirano gradbeno podjetje v Sloveniji?
Na tem področju res delamo zelo veliko, vendar naj o tem, ali smo najbolj digitalizirano podjetje, raje presodijo drugi. Ob tem moram poudariti, da je pri digitalizaciji treba delovati globalno in vplivati tudi na zakonodajalce, da bodo predpisali digitalne obrazce. Če pride inšpektor na gradbišče in zahteva dokumente v fizični obliki, nam njihova digitalna oblika prav nič ne koristi, če jih moramo natisniti. Zato želimo in tudi moramo ne samo zaposlene, ampak tudi partnerje, to je dobavitelje in naročnike, ter tudi javnost ozaveščati, da je digitalizacija naša prihodnost. Prej ko se bomo vsi tega zavedali, prej bomo imeli digitalizirano poslovanje. Je pa digitalizacija poslovanja res draga. Ampak na koncu ugotoviš, da je denar še najmanj pomemben. Pomembnejši so namreč tisti, ki uvajajo te procese. Pri nas na tem področju dela deset ljudi, nekaj je tudi zunanjih sodelavcev.
Se zaradi digitalizacije zmanjšuje število zaposlenih?
Sploh ne, ravno nasprotno. Običajno je tako, da tisti, ki sodelujejo pri uvajanju digitalizacije, v podjetju tudi ostanejo. To pomeni, da digitalizacija ne vodi v zmanjšanje števila zaposlenih, ampak v njegovo povečanje. Na koncu imaš torej digitalizirano podjetje, ampak z deset ali dvajset na novo zaposlenimi.
Vaše podjetje namenja veliko pozornost tudi trajnosti v gradbeništvu, torej zmanjševanju negativnega okoljskega vpliva gradbenih dejavnosti. Lahko o tem poveste kaj več?
Res delamo veliko tudi na tem področju, ampak o vsem še ne moremo javno govoriti, saj je marsikaj, kar želimo uvesti v svoj način poslovanja, šele v fazi poskusov. Negativni odtis gradbeništva v okolju je izredno velik. Tega se zavedamo, in ker živimo od gradbeništva, moramo biti odgovorni do narave ter do družbe in okolja, v katerem delujemo. Pomemben del te trajnostne naravnanosti je ponovna uporaba gradbenih materialov. Delov starih dotrajanih zgradb ali materialov v našem podjetju ne zavržemo, ampak jih poskušamo oplemenititi in dodelati za ponovno uporabo.
Ivan Cajzek se bo konec leta umaknil z vrha podjetja Gic Gradnje, ki ga je ustanovil leta 1990. »Ko si v letih, ne moreš več biti tako uspešen kot prej. Rad bi kaj naredil zase, se več ukvarjal s športom, za katerega zdaj nimam časa. Seveda bom še pomagal v podjetju, a le z nasveti, ne pa z odločanjem. Odločala bo nova generacija, ki je polna energije in novih idej,« pravi.
Kjer imamo prostor in ustrezna dovoljenja, takšne materiale zbiramo in predelujemo. Tudi v proizvodnjo svojih betonarn bi radi vključili kakšen star, dotrajan beton in ga, tako kot se to počne pri starih asfaltih, ki jih zmeljejo in nato vmešajo v nov asfalt, ponovno uporabili. Pri betonih bi radi dosegli tudi nižji ogljični odtis. Z razvijanjem tako imenovane karbonizacije betona smo prišli že zelo daleč.
Gradbeništvo niso več samo opeke, bagri in žerjavi, dejavnost je postala zelo raznolika in zapletena, bolj kot se javnost tega zaveda.
V novi stavbi, ki jo bomo zgradili v Rogaški Slatini, bi gradbeništvo res radi predstavili v drugačni luči. To ne bo samo nova upravna stavba, ampak bo tudi promocijski center trajnostne gradnje. O vseh podrobnostih bomo javnost obvestili še letos. Za zdaj naj povem le to, da bi v tem mednarodnem središču trajnostne gradnje med drugim radi zasnovali tudi izobraževalni center in predstavljali dobre prakse.
Gic Gradnje torej orjejo ledino in prestopajo meje še na enem področju.
V podjetju se pozna, da prihaja nova generacija. Čuti se jo na vsakem koraku in je nekaj najlepšega, kar si podjetje zasluži. To je enako kot v družini, ko se s prihodom otrok ali vnukov začuti drugačna energija. Starejši smo dobri ali odlični za nekatere stvari, a ne za vse. Zato je dobro, da pride do sprememb. Se pa mora znotraj podjetja zgraditi res odkrit in pošten medgeneracijski odnos ne glede na to, ali gre za družinsko ali drugo povezanost. Prehod je uspešen, če je naraven in spoštljiv na obeh straneh.
Več kot tri desetletja ste uspešno gradili podjetje. Seveda ste bili pri tem v strokovni in tudi splošni javnosti opaženi, a vas je OZS šele lani izbrala za podjetnika leta, letos pa vam je GZS podelila nagrado za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke. Spomnila se vas je tudi občina Rogaška Slatina in vam podelila naziv častnega občana. Pozno?
Pokali in diplome pridejo vedno na koncu. Nazivi in nagrade so najbrž še ena potrditev, da je eno od mojih obdobij življenja končano. Vendar skorajšnja upokojitev ne pomeni, da se bom povsem poslovil od podjetja. Še naprej bom pomagal in svetoval, a ne bom odločal. Odločati bo moral tisti, ki bo prišel na moje mesto. V veliko družinskih podjetjih se tega ne držijo, in to ni dobro. V naši družini smo pogovor o prenosu podjetja končali že takrat, ko je sin Rok povedal, da gre študirat gradbeništvo. Resno in odkrito smo se pogovarjali in se tudi dogovorili. Sin je že dolgo povezan s podjetjem in se je, ko je končal študij, v njem tudi zaposlil. Zelo sem ponosen, da je iz gradbenih ved pridobil tudi doktorski naslov.
Si zaradi tega ni želel, da bi delal na znanstvenoraziskovalnem področju?
Dobil je veliko povabil. A je naše podjetje sodobno in v njem je zagotovo več izzivov kot kjerkoli drugje. Če so ti izzivi s trdim in poštenim delom poplačani z uspehi, je to največ, kar se ti lahko zgodi v življenju.