PRIJATELJI ZAMEJCI
Polet prek Zagreba v Varšavo in potem proti Krakovu je hitro minil, še hitreje pa ob konferenci, sestankih in obisku Auschwitza tudi čas na Poljskem, saj sem se znova kot bi mignil znašel na letalu za Ljubljano. Ob pristanku na brniškem letališču so bile moje misli že pri novih obveznostih, ki jih je prinesel teden. Dan pozneje sem se odpravil k zamejskim rojakom v Italijo. V goriškem kulturnem domu Lojze Bratuž so me pričakali gostoljubni in radovedni domačini. Še preden se je začel uradni večer Srečanja pod lipami, kjer sem imel priložnost spregovoriti o antisemitizmu v Evropi in bližnjevzhodni krizi, sem stopil pred kamero deželnega uredništva nacionalne italijanske radiotelevizije Rai. To je bil moj prvi gostujoči obisk za mejo, kjer živi najštevilčnejša slovenska narodna skupnost. Posebej me je veselilo, da tako plodovito živi slovenska beseda, ki še zdaleč ni samoumevna. Ravno sem prebral članek o pogovornem večeru tudi v Primorskem dnevniku.
Zamejskim rojakom sem obljubil, da moj prvi obisk hkrati tudi ni zadnji in da si bom vselej na svoji karierni poti prizadeval krepiti zamejske vezi z matico. Človek se zave dragocenosti slovenskega kulturnega prostora, ko so meje zabrisane in ko lahko v tujini spregovoriš v maternem jeziku. Razsvetljenski duh narodnih vrenj pod okriljem Evropske unije bo živel naprej, dokler bomo vztrajni pri svojih patriotskih prizadevanjih za ljubezen do domačega in spoštovanje do drugačnega. No, že jutri ob osemnajsti uri gostujem v kulturnem domu Grosuplje z dokumentarnim filmom Med, mleko in nemir. Pridružili se mi bosta tudi izjemni novinarski kolegici Tadeja Anžlovar in Valentina Plaskan. Vabljeni!
