SIROTIŠNICA FARAJA
Pravijo, da je na sveže brskati po spominski kartici možganskega trusta lažje kot pa mentalno prežvekovati življenjske dogodivščine, potem ko že preteče preveč vode. Naj poskusim, čeprav to ni nujno moj modus operandi, saj rad na dolgo in široko ponotranjam izkustva. Včasih celo predolgo, vendar verjamem da ima to svoj smisel in namen. Biti tekač na dolge proge pomeni verjeti v realizacijo dejanj kot produkt preudarnih misli.Te vrstice zapisujem na majhnem čolnu, ki me bo odpeljal na tako imenovani "zaporniški" otoček v bližini Zanzibarja. Pred nekaj urami sem priletel na tamkajšne letališče, potem ko sem doživel ekstaze polno pustolovščino v razprostrani naravi celinske Tanzanije.
O tem kdaj drugič, saj moram še dojeti, da so moje oči zrle v "velikih pet." Živalsko kraljestvo mi je ravno tako dragoceno, kolikor so mi ljubi dosežki človeške civilizacije. No, ni nam ravno v ponos, da kljub vzponu globalizacije, nismo še uspeli izkoreniniti pomanjkanja in revščine, ki sta poleg širokega nabora bolezenskih stanj ena izmed glavnih generatorjev trpljenja in smrti na črni celini. S soprogo sva med potjo proti nacionalnim parkom v bližini mesta Arusha obiskala sirotišnico Faraja, kjer so naju pričakali nasmejani otroški obrazi. Sladkiši, zvezki in barvice so najbolj pritegnili kakih 200 otrok, čigar zgodbe so pretresljive in človeka zabolijo v srce. Direktor sirotišnice je nadomestni oče vseh teh majhnih bitij, ki si želijo malo ljubezni, saj se vsakodnevno sprašujejo, zakaj so kjer so. Mnogi starši so umrli, spet drugi zanje niso mogli skrbeti. A zgodba deklice, ki jo je mama kot dojenčico "zalivala" z alkoholom da bi dete zaspalo te zmrazi do kosti. Kako krhek in nedolžen je lahko pogled afriškega mladostnika, ki je v vsakdanu (pre)trpel mnogo več kot bi povprečen Evropejec skozi celotno življenje.
Vsega ne moremo spremeniti, lahko pa z majhnimi dejanji in toplimi besedami vlijemo upanje drug drugemu.
