»Ampak v torek nas ne bo več tu,« je presenečeno pripomnil predsednik in nadaljeval: »Zakaj pa ne jutri?« Odgovor je bil kratek: »Ker imajo ob ponedeljkih lipicanci Ruhe Tag, dan počitka. Že stoletja je tako.« To je tako in pika. Enostavno. Tradicija pač. Španska jahalna šola na Dunaju je najstarejša jahalna šola in edina ustanova na svetu, kjer klasično konjeništvo živi v renesančni tradiciji visoke šole klasičnega jahanja že več kot 450 let in se ohranja nespremenjeno. Američani še dolgo niso razumeli, zakaj njihov predsednik ni mogel videti nekih belih konjev, ko je on hotel, vedo pa od takrat zelo dobro, da so na Dunaju prav posebni, čudoviti beli konji. Lipicanci.
Začelo se je pred 450 leti
V na Dunaju ustanovljeni Španski jahalni šoli (Spanische Hofreitschule – SHS), kjer so razvijali umetnost klasičnega, akademskega jahanja, so sprva uporabljali le španske konje, zato tudi takšno ime. Konji z Iberskega polotoka so namreč veljali za posebej plemenite in ubogljive, zato so bili zelo primerni za klasično jahanje. Veličastna zgodba SHS se je začela leta 1565, ko so na današnjem Josefsplatzu, v neposredni bližini Hofburga, postavili odprto jahalno in turnirsko areno.
Petnajst let kasneje, leta 1580, je nadvojvoda Karel II. podpisal pogodbo o prevzemu posesti Lipica, leto zatem pa so iz Španije pripeljali 6 plemenskih žrebcev in 24 plemenskih kobil. Španski jahalni šoli je sicer ostalo ime, so pa španske konje zamenjali lipicanci, ki še danes s svojimi nastopi navdušujejo ljubitelje konj z vsega sveta. Jahalna šola je takrat služila predvsem za vzgojo in usposabljanje mladega plemstva v umetnosti konjeništva, zato je cesar Karel VI. naročil gradnjo zimske jahalne šole, in leta 1733 je na slavnostni otvoritvi ene najlepših jahalnic na svetu v dunajskem Hofburgu že nastopilo 54 lipiških žrebcev.
Rezervirajte vstopnice
V tej dvorani lahko še danes občudujete lipicance med predstavami ali pa si ogledate trening konjev oziroma žrebcev. Da ne bo pomote in da ne boste ostali praznih rok – pravočasno si morate zagotoviti ali rezervirati vstopnice, saj je vsak dan večina terminov polno zasedenih kar daleč vnaprej. Tudi za treninge. Vstopnice stanejo za treninge od 16, za predstave pa od 30 evrov naprej – vse tja do 237 evrov na osebo. V vsakem primeru boste morali kakšno minuto z obiskovalkami in obiskovalci z vsega sveta potrpežljivo počakati v vrsti, dokler vas hostese ne pospremijo do sedežev. Vrvež in glasni pogovori počasi utihnejo. Vse se umiri. Dvorano zapolnijo zvoki valčka, v dvorano pa prijahajo jahačice in jahači na lipicancih. V značilnih temnorjavih uniformah in pokrivalih, z bleščečimi usnjenimi škornji, jahalnimi rokavicami in tisto samoumevno vzvišeno, mogoče nekoliko oholo držo so videti tako, da bi jim vsak v dvorani želel biti vsaj malo podoben.
Vrhunsko izšolani in mladi žrebci
Treba je vedeti, da je naloga klasičnega konjeništva proučevanje naravne gibalne pripravljenosti in dovzetnosti konja ter trening, s katerim se želi konja pripeljati do največje možne elegance. Med treningom sta človek in konj vedno v enakovrednem položaju in konj se odloči, kdaj se je pripravljen naučiti naslednje lekcije. Rezultat takšnega pristopa je seveda nepredstavljiva harmonija med jahačem in žrebcem. Najprej se predstavi pet jahačev in jahačic z vrhunsko izšolanimi žrebci. V lahkotnosti gibanja boste zaslutili, kaj je umetnost jahanja, čas bo zamrznil magijo trenutka in vse nepomembnosti vsakdana tega sveta bodo izginile. Slišalo se bo le škripanje peska pod kopiti žrebcev, prhanje konjev, pred očmi pa se bodo kot iz vzporednega sveta vrstile podobe, ko jahači in žrebci izvajajo piruete, pasaže, traverje, piafeje, lebdeči kas, kapriole in druge dih jemajoče elemente. Božansko.
Potem v dvorano na dopoldanski trening prijaha pet jahačic in jahačev na mladih žrebcih. To so za konje začetni treningi, radovedno gledajo okoli, kajti toliko ljudi niso prav velikokrat videli. Obenem so nekoliko preplašeni in mladostno predrzni. Vsekakor pa kar kipijo od energije in kmalu jim hoja v koraku ali kasu ni dovolj, kar jezdeci seveda takoj vedo in jih spodbodejo v galop. Čeprav je to velikokrat tudi kontragalop, v razposajenosti zelo dobro vedo, ali so nalogo dobro opravili. Osredotočenost in zbranost seveda veliko hitreje popustita kot pri starejših konjih, ampak vsakokrat, ko se potrudijo, dobijo od jahača pohvalo, naj bo to trepljanje po vratu ali pa sladkorček. Dobra ura bo minila veliko prehitro. Ja, ko se boste vrnili z Dunaja, pa obiščite še Lipico.
