DL: Jernej Baškovč na Kitajskem - Rešetke za obup ali osebno rast

5.7.2023 | 14:10

Jernej Baškovč iz Brežic že štiri leta živi na Kitajskem, kjer kot zastopnik slovenskega farmacevtskega podjetja dela kot tehnolog v proizvodnji farmacevtskih učinkovin pri kitajskih pogodbenih partnerjih. Prebivanje na Kitajskem je bilo v veliki meri zanj velika preizkušnja, saj ga je v eni največjih držav sveta doletela zapora javnega življenja zaradi covida.

Zadnja tri leta ali še malo več je bilo na Kitajskem posebno stanje. Kitajska je bila popolnoma zaprta. Nazaj na Kitajsko iz Evrope je bilo izjemno težko priti. Letalski poleti iz Evrope so bili redki. Za vrnitev si potreboval vrsto testiranj na covid v neodvisnih laboratorijih in negativne rezultate testa. To vse zato, kot pravi Jernej Baškovč, da si lahko potem na Kitajskem »užival« še dva tedna karantene v kraju, ki so ti ga določili.

»Bila je zanimiva izkušnja, kako živeti v državi ali na območju, na katerem nimaš čisto nobene svobode. Decembra 2021 sem šel na službeno potovanje znotraj Kitajske, ki naj bi po načrtu trajalo pet dni. V tem času so v mestu, v katerem prebivam stalno, odkrili okužbo in potem so mesto zaprli. Mene so nekje med potjo sredi Kitajske, ker sem bil iz omenjenega mesta, dali v covidni center. Odpeljali so me tja, čeprav nisem bil niti pozitiven niti v stiku s svojim mestom, bil sem samo prebivalec zaprtega mesta. V covidnem centru v neki vasici sredi Kitajske sem preživel dva tedna. Bil sem dobesedno v zaporu, ker so bile na oknih rešetke. Karantena je bila brez prostega gibanja,« pravi. Toda skozi okno je lahko od blizu opazoval pristno življenje kitajskega podeželja: kako domačini delajo, kako praznujejo, npr. poroko, kako očistijo živali ob zakolu, kako gredo zjutraj race na pašo.

Znajdi se

V izolaciji je bil sredi podeželske pokrajine, v kateri ne zna nihče niti besede angleško. V takem je človek prisiljen, da se na hitro kaj nauči, da se znajde. »Ko so me pripeljali v covidni center, so mi povedali edino to, da hrane ne zagotavljajo. Sicer se na Kitajskem prek mobilnega telefona da naročiti dostavo. Ampak tam v krogu petdesetih kilometrov ni bilo nobene možnosti. To me je malo zaskrbelo. Potem so mi iz podjetja, v katerem sem bil prej na obisku, toliko priskočili na pomoč, da so mi uredili dostavo dvakrat dnevno,« pravi.

Nekaj dni je bil v covidnem centru sam. Kmalu so začeli prihajati tja še drugi, ker se je covid začel širiti po Kitajski. Nekateri Kitajci so kričali iz obupa, veliko jih je kričalo, ko so jim vzeli bris iz nosu, ker na Kitajskem brisov ne jemljejo ravno nežno. Po enem tednu so začeli v center dovažati dvakrat dnevno hrano.

V celici, v kateri je prebival, je bila voda za umivanje, bile so tudi postelja, mizica in niša za kopalnico. Ko je nekako počistil vso nesnago prejšnjih stanovalcev, je postal prostorček kar prijetno stanovanjce. »Razmišljam, da bi se mogoče kdaj še vrnil to pogledat, ker sem se imel na koncu prav lepo,« se zasmeje.

Ko je pretekla izolacija v tisti stavbi, je bilo njegovo mesto še zaprto, zato je šel nekam drugam, v manjše mesto, v katerem mu je eno izmed podjetij, ki ga poslovno obiskuje, pomagalo do stanovanja za dva meseca. »V stanovanju ni bilo ogrevanja ne tople vode, a se je ravno začela zima, tako da sem se še dodatno utrdil,« pravi. Dodaja, da je imel srečo, da ni doživel takih covidnih centrov, kot so jih imeli, na primer, v Šanghaju. Po tristo, štiristo ljudi zaprtih v enem prostoru v športnih halah, osvetlitev dan in noč, dvajset vecejev za tako množico ljudi. »Jaz k sreči tega nisem doživel, tako da sem, kljub vsemu, bi rekel, izjemno dobro prišel skozi,« je vesel.

Ko so ga zaprli v karanteno, ni bil čisto nepripravljen. S seboj je imel veliko stvari, bil je opremljen kot za taborjenje sredi gozda. To opremo nosi s seboj v službo. »Vsi so se mi smejali dve leti prej, zakaj vsak dan vlačim s seboj nahrbtnik v pisarno, kot da grem za tri tedne nekam. Takrat, v karanteni, pa je vse prišlo prav,« pravi. Že prej je doma v Sloveniji kdaj kampiral, hodil po terenu, se učil uporabljati naravne vire, kar je pač pri roki. »Za mene ta karantena na Kitajskem ni bila šok. Rekel sem si, zdaj pa dajmo malo v realno prakso to, kar sem se prej učil. Če razmišljaš tako, lahko precej dobro živiš v izrednih razmerah. Sicer ni tako elegantno in pompozno kot doma, ampak gre. Po tej izkušnji sem opremo še nadgradil, tako da imam kompletek za 24 ur in 72 ur: hrano, milo, razkužila, mini kuhalnik. Samo dam v kovček, ko grem na pot,« pojasnjuje.

Peti element

Kitajci so, kot spoznava Jernej Baškovč, izjemni mojstri obvladovanja ljudi na mehki način. Podvrženost sistemu je tako vgrajena v DNK družbe. Npr., tam ni debate, ali bo kdo delal dodatne ure, v soboto itn. Če vodja reče, se dela. Je pa mogoče, da če ti delo na odgovarja, greš v drugo službo. To se da. Podjetja povprašujejo po delavcih.

V zadnjih nekaj letih so se na Kitajskem začeli zavedati, da se bodo demografsko precej spremenili v prihodnjih desetih letih, ker je zdaj manj otrok. Spreminja se tudi drugo. »Ko sem prišel na Kitajsko, je večina ljudi govorila, kako je pri njih bolje kot v tujini, ker lahko delajo, kar hočejo. Na Kitajskem je veliko majhnih podjetnikov, vsak je nekaj delal, prodajal, 'šušmaril' brez hudega nadzora države. Zdaj ni več tega. Pred leti si je povprečen srednji sloj Kitajcev lahko kupil, sicer vse na kredit za neskončnost, po dve, tri stanovanja. Potem so cene stanovanj zrastle vsako leto po kakšnih dvajset odstotkov. Kdor je lahko vzel kredit za stanovanje, je čez dve leti profitiral. Zdaj se je to ustavilo, tako da tudi mladi, opažam, vidijo, da nekdanja hitra rast mogoče ne bo trajna. Ampak precej optimizma je med Kitajci še vedno. Čeprav nekateri v medijih širijo nasprotno sliko, je res, da je Kitajska še vedno živahna, živa. Močno jedro živahne, produktivne populacije še vedno obstaja. Ta živahnost je ena najlepših stvari na Kitajskem, to, da ljudje nekaj delajo, da gredo naprej. Lotijo se stvari in naredijo take projekte čez noč, da si mi niti predstavljati ne moremo. Sicer, da bi posameznik tam zelo izstopal, to ne. So zelo kolektivistična družba. Ampak ko se nečesa lotijo, so neustavljiva sila, so kot neki peti element narave. Z malo orodja in malo denarja znajo narediti veliko, od tega, da se organizirajo in nekaj naredijo za zasebne potrebe, do tega, da neki proces izpeljejo v podjetjih, sploh v gradbeništvu,« pravi. Opaža, da na Kitajskem obstaja močno zavedanje nekakšne naravno izoblikovane tradicionalne skupnosti. To se kaže tudi v tem, da se ljudje po vaseh še vedno srečujejo in debatirajo. Mnogi se iz vasi preselijo v mesto pomagat svojim mladim in tam nadaljujejo tradicionalno življenje: sedijo pred bloki in čebljajo.

Telefon – življenjska sila

Posebnosti velike Kitajske Evropejca presenečajo še na drugih področjih. »Strukturiranost jezika. Ko sem se učil kitajščine, sem si moral zapomniti: bistvo poveš na koncu povedi. Marsikdo iz Evrope postaja živčen, ko se pogovarja s Kitajci, ker precej hodijo okrog bistva ali pa se mu skušajo izogniti. Ampak to je še ena izmed stvari, ki jih je treba sprejeti. Vzeti si je treba malo časa, dopustiti, da se malo sprostijo in da potem začnejo govoriti bolj neposredno in konkretno. To je ena izmed stvari, ki so za povprečnega zahodnjaka, Evropejca, kulturni šok,« meni Jernej.

Zelo drugače na Kitajskem dojemajo prostor. Tam dvesto kilometrov ne pomeni nobene razdalje. Jernej živi približno 120 kilometrov južno od Šanghaja, v mestu Šangju, ki je za njihove razmere tako, kot so pri nas npr. Brežice, in tudi reliefno je podobno Brežicam. »Imel sem možnost prepotovati Kitajsko od juga do severa, na primer po tisoč kilometrov južno in severno od svojega domovanja. Tako sem doživel tudi temperaturne razlike. Delal sem že na minus dvajset in plus petdeset stopinj Celzija,« pravi. Potuje večinoma z vlakom, nekaj tudi z letalom. Imajo izjemno dobro organizirano mrežo hitrih vlakov.

Življenje je digitalizirano. »Na Kitajskem je aplikacija na telefonu za vsako stvar. Za vlak, hrano, elektriko, plin, vodo. Če izgubiš telefon na Kitajskem, je, bi rekel, največja tragedija, ki se ti lahko dogodi. Vse drugo je sekundarnega pomena, brez telefona pa ne gre. To je življenjska sila,« ugotavlja.

Konec dober, vse dobro

Jernej Baškovč, doktor kemije in ekonomist, ki je bil po osnovni šoli in gimnaziji v Brežicah ter dokončanju študija na ljubljanski Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo zaposlen štiri leta in pol kot mladi raziskovalec na univerzi, zadnjih deset let pa dela v Krki, od teh štiri leta na Kitajskem, je nad svojo omenjeno kitajsko izkušnjo pravzaprav navdušen. »To je verjetno nekaj, česar ne bom pozabil. Največ sem se naučil o sebi: da sem precej odporen in prilagodljiv na razne situacije. Naučil sem se sprejeti drugačne, neugodne okoliščine, saj ko sem prišel na obisk v Slovenijo, me je motilo, da je vse varno, mehko, udobno, tudi to, da so stanovanja ogrevana. Pomembno je, da si pripravljen sprejeti v težavah trenutno situacijo. Moraš reči: 'To je stanje. Vpliva na to nimam. Bolj se moram osrediniti na to, kaj lahko iz tega potegnem.' To mi je precej pomagalo na Kitajskem v vsaki situaciji, tudi še pred covidom. Izkušnja karantene in z njo povezanih dogodkov je ena najlepših izkušenj na Kitajskem do zdaj, konec koncev. Toliko novega sem doživel tam. Ne vem, koliko bi moral plačati, če bi hotel to doživeti namenoma, tam pa je bilo to dejansko zastonj. Ta izkušnja je izjemno dobra za mojo osebno rast,« pravi z nasmehom Jernej Baškovč.

Iz aktualne priloge Dolenjskega lista ŽIVA

M. Luzar