V nadaljevanju preberite:

V času, ko nam okolje izdaja visoke obresti za vso lahkotnost in kratkovidnost, s katerima smo stoletja črpali in porabljali naravne vire, je gotovo nenavadno opazovati, s kakšno lahkoto se pri nas še vedno lotevamo urejanja prostora. Reke utesnjujemo v betonirane kanale, ki naj bi preprečevali poplavljanje, čeprav poplave zaradi takih posegov šele postanejo zares katastrofalne. Govorimo o samooskrbi, hkrati pa najboljša kmetijska zemljišča namenjamo okoljsko sporni in družbeno škodljivi proizvodnji. Poudarjamo nujnost zelenih tehnologij, državo pa snujemo kot ogromno, energetsko potratno in skoraj izključno z avtomobilskim prometom povezano predmestje. Vendar Slovenija kljub vsej načrtovalski kratkovidnosti in receptom za razvoj na horuk, ki se jih ne bi sramoval niti kakšen birokrat stalinistične petletke, ponuja na enem področju tudi model za prihodnost. To področje so gozdovi, na katere smo upravičeno ponosni in ki nam vsak dan kažejo, da je mogoče prostor in bivanje urejati tudi drugače kot samo s pogajanji o tem, kakšna okoljska in družbena škoda je še sprejemljiva za zasledovanje dovolj strme in konkurenčne krivulje gospodarske rasti.