Dan za pobalinščino
Volitve so, kakorkoli obrnemo, praznik. Ljudstvo, ta nepredvidljivi predmet zgodovine, predmet, ki v točno določenih ciklih dobi svojo voljo, ima možnost, da zameša štrene. Da ravna pobalinsko. Da nagaja. Da v mašino nasuje nekaj peska. Da tok zgodovine opremi z novimi in novimi vrtinci. In ker so nekje sredi prazničnega bloka na sporedu evropske volitve, za uvod nekaj misli, kakšne možnosti ima ljudstvo, ta nepotrebna amorfna gmota, ko gre za vzpostavitev politične elite.
Mi, ljudstvo, imamo s tem, da mešamo blato – ne bom uporabil bolj uveljavljenega izraza, ker ga pravila javnega občevanja odsvetujejo –, nekaj dragocenih izkušenj. Recimo: mineva 20 let od trenutka, ko je tedanji predsednik SD Borut Pahor sklenil pomagati lastni stranki in je svoje ime postavil na kandidatno listo za evropske volitve. Na zadnje mesto. Torej na mesto, ki naj mu ne bi – tako je mislil – prineslo izvolitve, bi pa kot član seznama nekaj prispeval k atraktivnosti politične ponudbe. Ker pred dvema desetletjema izkušenj s preferenčnim glasom še ni bilo, predsednik SD ni zapopadel, da najverjetneje samega sebe pošilja v Bruselj. Hkrati pa samega sebe izključuje iz domače politične orbite.
Skratka. Tiste junijske nedelje je ljudstvo biografijo Boruta Pahorja vzelo v roke, kemični svinčniki so množično obkrožali zadnjo številko na seznamu. Zadnji, ki je bil tam zgolj za reklamo, je postal prvi. 27.385 nepovezanih oseb z volilno pravico je obrnilo tok osebne zgodovine Boruta Pahorja. Nič več Nova Gorica. Nič več Ljubljana. Bruselj! Jeseni, ko so bile na sporedu zelo pomembne parlamentarne volitve, ime Boruta Pahorja ni krasilo volilnih seznamov socialne demokracije. In zgodilo se je, da je desnica na volitvah zmagala.
Prav. Tradicija obstaja. Izkušnje, kaj se pripeti, če ljudstvo v ventilator vrže blato – ne bom uporabil bolj uveljavljenega izraza, ker ga pravila javnega občevanja odsvetujejo –, obstajajo. Kakšne pobalinske možnosti so na voljo tokrat? Nova Slovenija se je z možnostjo, da ji ljudstvo nekoliko ponagaja, najbolj potrudila. Predsednik stranke Matej Tonin samega sebe ni postavil na zadnje mesto, kakor je pred dvema desetletjema storil Pahor, pač pa na prvo. Veteranko evropskega parlamenta Ljudmilo Novak pa so postavili na zadnje mesto. Kot da bi jo zaradi občasne svojeglavosti poslali v oslovsko klop – Ljudmila Novak je bila nekoč zdavnaj pedagoginja in dobro razume, kaj je oslovska klop. Pobalinski plan: če se ljudstvu, ko bo opremljeno z voljo in kemičnimi svinčniki, tistega dne zazdi, da bi lahko Tonina povaljali po blatu sramote, je recept enostaven. Glas za Ljudmilo Novak!
Nekoliko manj atraktivno možnost blatenja ponuja socialna demokracija. Favorit vodstva Matjaž Nemec je nosilec. Milan Brglez, kongresni izzivalec drugega Matjaža, Matjaža Hana, je na zadnjem mestu seznama. Nekaj deset tisoč preferenčnih glasov je potrebnih, da se Matjaža – Nemec in Han – potopita v blatno nezaupnico ljudstva. Milan Brglez pa bi s tem dobil zadoščenje za kongresni poraz. In če bi bil Brglez izvoljen, bi bila to lepa priložnost za fotografe. Kako bi v trenutku Brglezove izvolitve reagirala Tanja Fajon? Bi glavo nagnila v obupani predklon in se zazrla v tla?
Pri volitvah s preferenčnim glasom je manevrskega prostora za pobalinsko ravnanje ljudstva v resnici še več, kot se zdi. Ljudstvo lahko za nekaj trenutkov v resnici postane suveren. Nosilec oblasti. Recimo, da nekomu res ni do tega, da bi glasoval za SDS. Pač, so ljudje, ki res ne bi nikoli glasovali za SDS. Obstaja pa možnost za velike kolektivne šale. Če se v amorfni gmoti volilnega telesa zbere zadostna kritična masa, lahko glasovi, ki bi sicer šli na levico, v evropski parlament pošljejo Aleša Hojsa. Zakaj? Preventivno, seveda. Je bolje, če je v Bruslju kot na notranjem ministrstvu. Šibka točka takšnega taktiziranja je v tem, da že sicer, brez pobalinskih glasov levice, obstaja precejšnja verjetnost, da bo Aleš Hojs v evropskem parlamentu branil slovenske barve. Glasovi, ki bi šli z levice v Hojsov nabiralnik, bi bili za levico izgubljeni.
Volitve so praznik. Volitve so tisti dan v težko doumljivem časovnem ciklu, ko bi pesnik rekel: danes so dovoljeni novi obrazi. Jutri pridejo stare sanje.
